Novi kitajski profil

Bruto domači proizvod pada, čeprav izjemno počasi. Zaradi novega zakona o podvojitvi vseh plač v letu dni proizvodnja v azijskem velikanu ni več tako privlačna in je pripeljala do prvih selitev tujih proizvodenj iz države. Za tiste, ki sledijo mednarodni politiki, je to trenutek revolucionarnega pomena.

Ponavadi so prvi, ki zavohajo priložnosti, Italijani. Italijanska srednja podjetja, ki predstavljajo dvočetrtinski delež industrije naših sosedov, se redno, masovno, v iskanju novih ugodnosti selijo po svetu, da lahko preživijo. So pa prvi, ki tudi zapustijo območja, v katerih konkurenčna prednost proizvodnje postane minimalna. Selitev omenjenega "delovnega naroda" je skoraj vedno verodostojen kazalec bodočih sprememb in Italijani so pred kratkim s Kitajske začeli odstranjevati lastne proizvodnje. Cena dela postaja nekonkurenčna. Peking se je odločil, da bo z zakonskim dvigom plač ublažil prva notranja trenja, ki se zaradi hitro rastočega gospodarstva kažejo v socialnem sistemu. Komunistični sistem, ki vodi kapitalistično gospodarstvo, še vedno nima socialnih in političnih varovalk za stabilnost družbe, ki so bistvena razlika med demokracijami in totalitarnimi sistemi. Kitajska raste, razvoj je centralno voden, elita je hermetično zaprta vase, narod pa nima sredstev, da bi si zagotovil vpliv oziroma da bi srednji sloj prišel do izraza.

Srednji sloj je v vsaki sodobni družbi bistvenega pomena za njeno stabilnost. Srednji sloj želi mir, napredek in nemoten razvoj. Srednji sloj na Kitajskem nima sredstev, da bi sebi in državi zagotovil takšen razvoj. Do danes se je komunistična elita izkazala za dovolj inteligentno, spretno in pragmatično, da je proces rasti po pokolu na Trgu nebeškega miru izpeljala brez večjih trenj. Vendar je vedno večje tveganje, da zaradi pomanjkanja demokratičnih varovalk pride do socialnih napetosti. Notranja rast se torej počasi ohlajuje. Cena delovne sile raste in kitajska elita začenja pozornost državljanov vedno bolj konkretno usmerjati navzven. Njen javno priznan cilj je postati nova vodilna svetovna sila. Strategija predvideva postopen prevzem nadzora nad celotnim Tihim oceanom. Da bi se znebila ameriške prisotnosti, je začela graditi novo vojaško ladjevje. Ocene nekaterih mednarodnih analitikov, da bi Peking v vojaški teži do leta 2020 prehitel Washington, so še daleč od uresničitve, vendar v zadnjih mesecih kitajska mornarica dviguje rdeče zastave po vseh malih otokih – do danes skoraj brez pomena –, razpršenih po kitajskem morju. Dogaja se pred obalo Vietnama (otok Phu Lam), pred Filipini (otoka Scarborough Shoal in Palawan). Situacija je daleč od vojne, vendar dejstvo dviguje ogorčene protestne note in ima globok simboličen pomen. Peking, ki že ima podmornice, oborožene z raketami, ki lahko za več ur onemogočijo, oslepijo delovanje ameriških satelitov nad Tihim oceanom, se pripravlja na novo dobo mednarodnih odnosov. Kot je izjavil kitajski admiral Yang Yi: "Za nas je postalo nemogoče, da bi še naprej držali nizek profil."

Azijski gigant oblikuje lastno "doktrino Monroe". Ampak ko so si jo v XIX. stoletju proti starim evropskim silam izmislile ZDA, so bile rastoča gospodarska sila, novi bodoči center sveta s primernim notranjim socialnim sistemom, ki še danes deluje tako, da se napetosti sprostijo prek demokratičnega volilnega sistema in se ne sprevržejo v revolucije ali stalne socialne nemire.