Na pomoč, turisti gredo!

Poskušam se izogibati znamenitim sobotnim obiskom ljubljanske tržnice iz več pametnih razlogov. Prvi je zagotovo množična priljubljenost sobotnega nakupovanja na njej: veliko meščanov si sobotno dopoldne rezervira za nakupe živeža z obveznimi prisrčnimi srečanji ob kavi in cvičku in tam, kjer se ljudje radi srečajo, se hitro pojavijo novi ponudniki in tako zdaj vsako soboto pred stolno cerkvijo godejo res neprebavljivi narodno-zabavni amaterji, pod njimi pa se šibijo stojnice z bogato mesno ponudbo. Ko se neločljivo pomešajo vonji cmarjene svinjine s predirljivim zadahom skoraj ovenelih nagljev s Cvetnega trga, je kriza.

Drugi razlog je posloven. Na tržnici imam dobro vpeljane odnose: pri Francki kupujem solato (njena rezerva je Mija), pri Nevenki paradižnik (njena rezerva je Marinela), pri Dragici jabolka (njena rezerva je gospa z Janč), banane in limone pri Medotu (on je vedno tam) … Praktično vsi po vrsti so v soboto dopoldne dražji, veliko ugodnejše cene imajo na primer v petek zgodaj popoldne. Tretji razlog je promet. Že zdavnaj sem se odvadil, da bi se v mestno središče oziroma v nabavo na tržnico odpeljal z avtom. Že res, da je človek, otovorjen s polnim nahrbtnikom, tremi okroglimi vrečkami v levi roki in dvema v desni (po možnosti na kolesu), videti ponesrečena kopija kmeta s kitajskega podeželja, ampak je tako vseeno najlažje. Ljubljana je za nekoga sicer lahko najlepše mesto na svetu, toda predvsem je majhna. Če se po njej voziš z avtom, je praktično ni, če jo obdeluješ peš, se spotoma mogoče vsaj kaj zgodi. Na primer srečaš koga v malo manj posiljenem kontekstu od sobotne tržnice.

Zadnjič so drug za drugim zboleli trije otroci. Iz Bežigrada, kjer stanujemo, do Murgel, kjer imamo otroško zdravnico, se z avtom od semaforja do semaforja ni mogoče prebiti prej kot v dvajsetih minutah. Peš smo prišli v manj kot eni uri, skozi mesto, čez Mirje, Kolezijo – kako lepo se imajo še vedno tam –, nazaj pa skozi Trnovo, staro Ljubljano in seveda čez tržnico. Ker ni bila sobota, smo šli čez Cvetni trg in naenkrat smo se znašli v kaosu dveh skupin vodenih turistov. Past! Vsi po vrsti in vsak posebej so se zapičili v naša dvojčka, očitno (še ne dve leti stara) resna kandidata za ljubljansko turistično atrakcijo. Potem je bilo treba pokazati malo neprijaznosti, pospešiti voziček in mrko gledati v prijazne tujce, da smo se rešili njihovega pohlepa po srčkanih fotoutrinkih.

Mogoče to kaj pove o resnični zanimivosti Ljubljane in njenih podob, toda odkar imamo dvojčka, nam turisti po stari Ljubljani serijsko težijo s fotoaparati. Na kar nekaj ostarelih žensk iz Azije smo že vpili "No photo!", pred kratkim je neka gospa celo vprašala za dovoljenje in sem ji z zadovoljstvom rekel: "No!"

Skratka, tako kot ne vidim nobene koristi od sobotne tržnice, ne vidim nobene koristi niti od turistov v Ljubljani. Zadnjič, v poznem sobotnem popoldnevu, me je pri železniški postaji mladenič v srbohrvaščini vprašal, če ima uro in pol (kolikor je še imel do odhoda vlaka) dovolj, da pride do BTC in nazaj. Zamisel je dragocena: Kaj, če bi začeli tuje turiste voziti tja? Ali se konec koncev ne dogaja prav tam pravi utrip Ljubljane? In tudi tržnico imajo.