Na braniku Evrope

Zgodovine še ni konec

Dogajanje, ki smo mu zadnje mesece priča v Ukrajini, priča o tem, da po zlomu realsocialističnih režimov v vzhodni in srednji Evropi, ki ga na simbolni ravni najbolj nazorno manifestira padec "berlinskega zidu", nikakor ni prišlo do tega, kar je Francis Fukuyama označil za "konec zgodovine", se pravi do globalne prevlade liberalne demokracije kot univerzalne oblike vladavine. Do tega še v evropskem prostoru ni prišlo, kaj šele v svetu kot celoti.

Protesti, ki so se začeli po tem, ko je prorusko usmerjeni predsednik Viktor Janukovič konec lanskega leta zavrnil podpis sporazuma v približevanju Evropski uniji in ki so se pretekli teden sprevrgli v silovito nasilje na ulicah ukrajinskih mest, ki je terjalo na desetine žrtev, dokazujejo, da čas demokratične stabilnosti ponekod še zdaleč ni nastopil. Čeprav se bo brutalen obračun režimskih sil z demonstranti očitno obrnil zoper vladajočo oligarhijo. Parlament, ki je še pred kratkim zvesto sekundiral Janukoviču, je namreč tako rekoč čez noč "obrnil ploščo" in ga odstavil, s čimer je njegova politična usoda postala močno ogrožena, če ne celo zapečatena.

Med vzhodom in zahodom

Politična nestabilnost je praviloma značilna za tiste družbe, ki so v kulturnem smislu močno heterogene. In Ukrajina se nedvomno uvršča v to kategorijo. Njo je Samuel Huntington v svoji znameniti (in tudi močno kontroverzni) razpravi o "spopadu civilizacij" umestil na presečišče dveh civilizacij, "zahodne" oz. zahodnokrščanske in "vzhodne" oz. pravoslavne. Zahodni del države je namreč zgodovinsko umeščen v kulturni milje srednje Evrope in se čuti povezanega z Zahodom, medtem ko je vzhodni del države (kjer živi številčna rusko govoreča populacija) močno povezan z ruskim prostorom. To se odraža v geopolitičnih orientacijah: medtem ko v zahodnem delu ljudje vidijo prihodnost države okviru zahodnih institucionalnih povezav (EU, NATO), v vzhodnem delu zagovarjajo tesnejše povezovanje z Rusijo.

Kulturne razlike so seveda povezane s tem, kakšen tip politične ureditve ljudje preferirajo. Revolt množic na ulicah Kijeva in preostalih mest ni usmerjen samo zoper omenjeno odločitev zdaj očitno že odhajajočih oblastnikov, ampak zoper način vladanja, ki ga je postkomunistična elita vzpostavila. Ukrajina je namreč primer države, kjer sistemska transformacija ni bila uspešno izvedena. Vsa ključna družbena področja obvladujejo namreč omrežja, ki imajo korenine v nekdanjih sovjetskih strukturah. In vladajoča elita izvaja oblast na način, ki je daleč od standardov razvitih zahodnih demokracij.

Ukrajina ni tako daleč

Dogajanje v Ukrajini je v Sloveniji naletelo na mešan odziv. Medtem ko je Evropska unija – sicer ne prav zelo odločno – podprla zahteve Janukovičevih nasprotnikov, se slovenske oblasti glede tega niso opredelile. V delu politike in javnosti pa je bilo početje protestnikov celo deležno odkritega nasprotovanja. Zanimivo – in zelo povedno – je, da mnogi od tistih, ki so t. i. vseslovenske ljudske vstaje prikazovali kot višek demokracije, zdaj dojemajo ukrajinske proteste kot grožnjo stabilnosti ali celo kot nekakšno zahodnjaško "imperialistično zaroto".

Slednjim očitno niso po godu vrednote, iz katerih se ukrajinsko protestno gibanje napaja. Pri njih ne gre za neko utopistično fantaziranje in še manj za nostalgijo po bivšem sistemu – česar je bilo na slovenskih "vstajah" vse polno. Gre zgolj za žejo po normalnosti, po sistemu, ki bo ljudem jamčil tiste pravice in svoboščine, ki so v zahodnih družbah nekaj samoumevnega, in jim s tem omogočal, da si krojijo življenje po svoji meri, ne pa jim to počne vsemogočna oblast.

Slovenija kljub bistveno večji ekonomski razvitosti in kljub vključenosti v evropski institucionalni okvir v določenih ozirih ni tako zelo drugačna od Ukrajine. Ideološke ostaline bivšega režima so že vedno zelo močno prisotne, saj ima njihovo simbolno obujanje institucionalno zaslombo. Še vedno igrajo pomembno vlogo v družbenem življenju ljudje, ki ne samo da so bili aktivni protagonisti bivšega režima, ampak so celo poveljevali njegovemu represivnemu aparatu. Ti s svojim delovanjem v gospodarsko-političnem zakulisju močno vplivajo na usodo dežele in njenih ljudi. Prehod v svet zgoraj opisane normalnosti nikakor ni zaključen.

Za obrambo evropskih vrednot

V teh dneh se ne odloča zgolj o prihodnosti Ukrajine. Odloča se o usodi evropskega projekta, če naj bi ta pomenil nekaj več od vzpostavitve skupnega gospodarskega prostora in birokratskih struktur, ki naj bi skrbele za reševanje skupnih problemov. Če naj bi torej pomenil vzpostavitev politične skupnosti, utemeljene na tistih vrednotah, ki so produkt razvoja evropske civilizacije. Te vrednote se zdaj brani na vzhodu celine. To je naloga celotne svobodoljubne Evrope.