Motnja normalnosti

Čudnost je počasi, a vztrajno prilezla od sinonima za Tantadruja, torej od vaškega posebneža, norčka, do sopomenke za edinstvenost. In le kdo si v tem z znamkami zasičenem svetu ne bi želel edinstvenosti, svoje lastne znamke? Čudnost kot zaželena posebnost je že davno postala pozitivna lastnost, ki si je lahko le želimo in jo zato z veseljem poudarjamo ob vsaki priložnosti. Že za vsak gib poznamo kakšno motnjo, kompleks ali posebno psihično stanje. Začnemo že pri otrocih; ta preveč razigrani imajo hiperkinetični sindrom, ta preveč mirni so zaprti vase, in to spet ni dobro, morda so hipersenzitivni. Tu je še motnja zmanjšane pozornosti in precej velika verjetnost je, da ste vsaj malo disleksični. Očitno smo vsi. Če se ne morete opisati vsaj s kakšno kratico, kot so iz angleščine izpeljane ADHD, ADD, GAD, OCD, potem ste čudni že zaradi tega. Za vse strahove, skrbi ali navade imamo svoje ime. Vas moti, če zjutraj ne pospravite postelje? Verjetno imate obsesivno-kompulzivno motnjo. Vas je strah odpreti vhodna vrata neznancem? Uh, niste le previdni, ampak imate tudi en kup motenj od sociofobije dalje. Tudi kakšna paranoja bi se našla vmes. Se vam zdi, da vam razpoloženje zelo niha? Bipolarna motnja, vam na uslugo (to je tisto, kar smo včasih poznali pod manj pop imenom manična depresija). Če gre le za razdražljivost in ste slučajno ženskega spola, potem je bržkone le predmenstrualni sindrom. Tudi nevroza vedno pride prav. Ali dobra stara neprilagojenost. Si po vsakem rokovanju z ljudmi ali denarjem umijete roke? Spet skoraj obsesivno-kompulzivna motnja. Tudi bakteriofob ste lahko, ampak dokler niste na stopnji Howarda Hughesa, ki je menda živel v strogo nadzorovanem sterilnem okolju, je vse okej – ste samo čudni, ne resno moteni. Tega si spet nihče ne želi. Fritzl na primer nima nobene od zaželenih oblik čudnosti, ampak je resno moten.

Tudi na televiziji nam za junake z veseljem ponujajo čudake (mi pa jih še z večjim veseljem gledamo). Dexter je pedanten množični morilec. Doktor House je praktično lastnoročno napisal slovar genialnih čudakov. Monk ima več motenj kot analogna povezava z internetom in tudi Poirot je bil mali ekscentrični belgijski detektiv, čigar rituali, najsi je šlo za prehranjevanje ali britje, niso dovoljevali niti milimetra odstopanj. Radi imamo čudaške junake, zaradi katerih se zdi naša skrbno razvrščena kolekcija raznovrstnih vžigalnikov manj nesmiselna. Očitno jih zbiramo kompulzivno.

Zadnjič sem na avtobusu poslušala nenavaden dialog dveh študentov, ki sta se strmo bližala tridesetemu letu in sta očitno tekmovala v naštevanju lastnih kvazinenavadnosti. En je obsesivno razlagal vse podrobnosti o svojem kolesu, mahal okoli s svojimi temno nalakiranimi nohti in mimogrede še navrgel, da so matere njegovih nekdanjih deklet zanj prava šibka točka, drugi pa se je razglasil za alkoholika, ki "lahko popije tudi tri deci viskija in še vedno dela normalno", med nameščanjem svojih očal ray-ban wayfarer pa je uspel izjaviti tudi to, da je on "čuden, ker mu niso všeč enake stvari kot drugim". Fascinirana sem bila nad njegovo nenavadnostjo, res. Povsem netipičen je bil – še posebno zaradi vneme dokazovanja svoje netipičnosti.

Čeprav je logično, da smo vsi posebni in hkrati vsi enaki, je edinstvenost dandanes največja kvaliteta. Edino, kar te loči od množice, pa čeprav s tem pripadaš množici, ki jo druži prav ta črno-bela logika. Nihče si ne želi čudnosti, zaradi katere bi moral goltati tablete (pa čeprav se morda kdo prav rad razglaša za tabletomana, ker je to še ena čudnost, s katero se lahko kitimo). Želimo si le tistih posebnosti, ki jih – kljub temu da jih imamo vsi (edinstvene kot snežinke, seveda) – lahko poudarjamo kot našo malo ekscentričnost. Tako vendar niso le zvezdniki tisti, ki si lahko dovolijo biti tako posebni; vsi smo posebni, vsi smo zvezdniki!

Vseh nešteto osebnostih motenj je tako vendarle našlo svojo uporabno vrednost – postale so svojevrsten kompliment. Kdo bo v raznih resničnostnih oddajah takoj dobil dodatnih nekaj minut pod žarometi? Oseba s kakšnim sindromom, ki ga brez omembe nihče ne bi opazil (in tragično zgodbo za njo, seveda). Vseh nešteto osebnostih motenj je končno našlo svojo uporabno vrednost, pa čeprav samo v obliki svojevrstnega novodobnega hvalisanja v vsakdanjem pogovoru. Saj ne vem, kaj je bilo prej, izrazoslovje ali njegova navdušena uporaba, ampak vsekakor smo našli svoje ime za prav vsako osebnostno bolezen, motnjo, posebnost ali kaprico. Za oznako čudnosti se po novem zahvaljujemo kot za kompliment in ljudi brez ene ali druge motnje je pravzaprav tako malo, da kmalu pričakujem iznajdbo motnje normalnosti – za ljudi brez motenj, seveda. Prav veliko jih ne bi bilo, ampak ne dvomim, da bi se s posebnim imenom, sindromom normalnega stanja, hitro povečala tudi njegova priljubljenost.