Modno čiščenje

Prejšnji teden sem se po sili razmer nekega jutra znašel v zelo urejeni vasi trideset kilometrov od prestolnice. Tam sem moral ostati dve uri, in da ne bi kar tako prešteval minut, sem se odpravil na sprehod. Najprej do cerkve na dominantno dvignjeni točki, kjer sem pregledal nagrobnike, da bi videl, kateri priimki so tu doma in kako ljudje umirajo. Brez presenečenja: v zadnjih letih odhajajo vaščani, rojeni pred drugo svetovno vojno in po njej, v devetdesetih so, skupaj z Novo zavezo, postavili tudi spomenik žrtvam "vojne in revolucije". Spustil sem se nazaj proti vasi, ki po svojih "urbanističnih" težnjah že bolj spominja na pravokotno razmejeno in s popoldanskim trudom urejeno predmestje z vmesnimi otoki klasičnih kmetij, in če ne bi pri praktično vsaki hiši povzročil opozorilnega laježa psa čuvaja, ki je še vedno tradicionalno obvezni nemški ovčar, bi lahko rekel, da je vas uspešno zrasla v kraj z daleč naokrog slovečo gostilno, dvema, tremi večjimi obrtnimi delavnicami, eno manjšo tovarno, gasilskim domom, ki je obenem tudi kulturni dom in sedež lokalne skupnosti, ter večino prebivalcev, ki se vozijo v službo v mesto. Po cesti, ki zavije skozi gozd, sem se odpravil še do naslednje vasi ter spotoma naletel na dve zračni sušilnici plohov in eno skladovnico drv, na katerih sta se sončili nezaupljivi mački. Podoba idilične Slovenije brez napake, varnega življenjskega pristana, v katerem lahko ljudi le izjemoma kaj vrže iz tira.

Vračal sem se po drugi strani ceste in iskal vsaj kakšno drobno napako. V travnatem robu ceste je sem ter tja ležala kakšna plastična steklenica. Tetrapak, ovoj papirnatih robcev, prazna cigaretna škatlica in kar nekaj malih (decilitrskih) stekleničk za žgane pijače. Nič posebnega, slovenska folklora odmetavanja "drobnih" smeti, ki jo lahko zaslediš tudi na brezpotjih opevanih slovenskih gora. In potem, tik pred velikim travnikom na robu vasi, je ob cesti ležala injekcijska igla. V soboto sta se otroka udeležila čistilne akcije. Razred mlajšega je čistil po gozdu Ljubljanskega gradu, razred starejšega na Dolgem mostu. Tista injekcijska igla z roba vasi mi je ves dopoldan ležala v možganih. Seveda je bil strah neutemeljen. Popoldne je starejši povedal, da jih je učiteljica vnaprej opozorila na to nevarnost, da so tudi našli nekaj igel in da jih je učiteljica spravila v steklenico ter poskrbela za varno odstranitev. Predlani, ko sem čistil z razredom starejšega, sem jih nekaj našel dvesto metrov od šole.

Ob vseh uspehih sobotne čistilne akcije – tonah pobranih traktorskih gum, gradbenega materiala in obljubah okoljskih inšpektorjev, da bo od zdaj pa res drugače – mi ta zoprna podrobnost z iglami nikakor ni všeč. Otroci jih pač ne odmetavajo, tako kot ne odmetavajo gradbenega materiala in traktorskih gum. Za njihovo okoljsko ozaveščenost je mogoče veliko narediti že z opozarjanjem na vso tisto embalažo, v kateri so zavite igrače, in z vzgajanjem racionalnega odnosa do porabe vode. In seveda še z marsičem drugim. Ne vem pa, kaj je res tako zelo vzgojnega v tem, da morajo brskati in čistiti svinjarijo drugih. Zgolj to, da se po njihovi zaslugi lahko hvalijo, kako množična je bila udeležba v čistilni akciji? Lani sem se v čakalnici infekcijske klinike pogovarjal s starši nekajletne deklice, ki se je v Tivoliju zbodla z injekcijsko iglo in se okužila z virusom hepatitisa. To se mi zdi ena od najogabnejših krivic, ki lahko doleti otroka v tej idilični Sloveniji.