Minister brez računa

Pacient naj dobi račun Za opis te rešitve pa zadoščajo tri besede: Pacient dobi račun. Podoben tistemu po popravilu avtomobila. Le da namesto rezervnih delov, kleparskih ur, barv in motornega olja pacient dobi specificiran seštevek storitev, ki jih je bil deležen: prvega pregleda, laboratorijskih preiskav, rentgenov, ultrazvokov, kirurških ur, protez, bolniških hotelskih storitev (bivanje, hrana, nega). Račun je osnova poslovne komunikacije in odnosov. Račun loči družbo jasnih dogovorov in pravil od mafijske družbe, kjer veljajo le skriti izračuni. Brez računov sploh ni in ne more biti urejene ter smiselne ekonomike, zato ignoriranje računov povsod, od vaške krčme do korporacije, v najkrajšem času proizvede kaos. To je vsakomur jasno. Zato je toliko manj razumljivo, da v našem zdravstvenem sistemu, v katerem se obračajo milijarde in se prepleta milijone ekonomskih menjav, računov ne poznamo. Brez heca! V našem zdravstvu ni računov. Brez heca! V našem zdravstvu ni računov. Pacient ga ne dobi, zato nihče ne ve, koliko stane njegovo zdravljenje. Tudi bolnišnica ga ne specificira, zato se nikomur ne sanja, kaj je zdravljenje posameznega pacienta pomenilo v ekonomiji bolnice. ZZZS pa tudi ne plača računa za zdravljenje posameznega pacienta (saj ga, računa namreč, takoali tako ni), ampak si preprosto izmisli, koliko bo plačal za tako zdravljenje "po komadu" – glede na to, koliko denarja ima na voljo. Če ZZZS primanjkuje denarja, sklene kar čez prst plačati desetino ali dve manj kot prejšnjo leto. Tako lahko nastane absurd, da bo na primer za celotno operacijo kolka ZZZS plačal bolnišnici manj, kot stane zgolj proteza, ki bo vstavljena med operacijo. Če bi v zdravstvu obstajali računi, bi bolnišnica tak absurd lahko zminirala na sodišču. Ampak ne obstajajo, zato si lahko bolnišnica samo misli, da ji bo taka operacija na koncu leta prinesla izgubo. Dokazati pa tega ne more, ker v zdravstvu tako ali tako ni računov. Kar pa v državnih bolnišnicah ni nič hudega, saj potem izgubarski bolnišnici minister nekako pokrije izgubo, če ji je vsaj malo naklonjen. Tako kot ji mimogrede, če je dobre volje, lahko podari novo milijonsko aparaturo ali prizidek. Drugi bolnišnici, ki ne uživa take naklonjenosti, pa seveda ne. Iz tega je potem jasno, zakaj računi v našem politično-klientelističnem sistemu nimajo smisla. Tudi če bi bili, bi bili zgolj nepomembna banalnost, saj o preživetju, razvoju in ekonomski usodi bolnišnice še vedno ne bi odločali računi za (o)zdravljene bolnikov, ampak različne denarne injekcije (investicijske, projektne, premostitvene, kakršnekoli). Zakaj je v tržni ekonomiji naše zdravstvo ostalo brez računov Če bi v Sloveniji pri zdravstvu zares hoteli (čiste) račune, bi jih seveda uvedli že pred dvema desetletjema, ko smo zapuščali samoupravljanje. To bi bilo logično in nujno. S tem bi prihranili državljanom milijarde, hkrati pa bi računi v tem času samodejno uredili razmere v zdravstvu. Če bi bile zdravstvene ustanove prisiljene živeti in se razvijati zgolj od izstavljenih računov, ki bi jih plačnik (zavarovalnica) znal varčno in kritično preverjati, potem v zdravstvenih ustanovah ne bi imeli težav z neracionalnostjo, korupcijo, slabim upravljanjem in gospodarjenjem. Saj zaposleni v strahu za svoje službe in plače nikomur ne bi dopustili, da bi se igral z njihovo usodo in eksistenco. Zakaj s prehodom v tržno ekonomijo v zdravstvu nismo uvedli realnega (ob)računa kot najbolj osnovnega in nujnega ekonomskega elementa? Zato ker vplivna mafijska združba, ki je v zdravstvu zaznala neizčrpen vir bogatenja, ni želela svojih poslov ogrožati z realnimi računi, iz katerih bi spreten računovodja hitro prišel do nelogičnih razlik v tujih in domačih cenah materialov, zdravil, preiskav, opreme. Specificiran račun je v rokah in računalnikih izkušenega zavarovalničarja ubijalsko orodje proti mafiji, korupciji, klientelizmu. Zato je našim vplivnim lovcem na zdravstveni denar uspelo s pomočjo politike več kot dve desetletji po vstopu v tržno ekonomijo preprečevati pojav (čistih) računov. S poceni zvijačami jim je vedno, ko je šlo za reformiranje zdravstva, uspelo sprovocirati sindikalistično dviganje socialne megle, v kateri ni primerno govoriti o računih in denarju – da bi milijarde neopazno spolzele v žepe tistim, ki so znali nastaviti svoje mreže za sesanje denarja. Realen zdravstveni (ob)račun je osnova vsake smiselne reforme Zato je realen zdravstveni (ob)račun osnova vsake smiselne zdravstvene reforme. Vsak pacient naj za zdravljene dobi specificiran račun. In izključno od tega računa naj zdravstvene ustanove (pre)živijo in se razvijajo. Vse te račune pa naj v imenu državljanov plačuje država tako, da denar v obliki zdravstvenega davka pobere na en kup, potem pa s tega kupa plačuje omenjene račune. Na ta način je zdravstvo javno in solidarno, ker imajo vsi prebivalci zagotovljen enak dostop do zdravstvenih storitev. Kar pa nima nobene zveze s tem, kateri zdravstveni izvajalci bodo izbrani za izvajanje tega milijardnega posla – zasebni, državni, tuji, domači. Za davkoplačevalce je bistveno le to, da za svoj denar od izvajalcev dobijo največ. To je edini interes javnega zdravstva – da državljani za svoj denar dobijo največ. Potem ostane le še tehnično vprašanje, kdo se bo v imenu državljanov najučinkoviteje pogajal z zdravstvenimi izvajalci za cene in kakovostne storirtve. Ter imel znanje, da bo najučinkoviteje izbral optimalne storitve in optimalne izvajalce. Je to zdajšnji ZZZS, opremljen z novimi zakoni in pooblastili, ki jih danes ne izvaja, ker ga veljavni zakon poriva v vlogo absurdnega urada, ki nekaj plačuje, pa ne sme vedeti, kaj, in ki od politike dobiva navodila, kaj plačevati, pa ne sme povedati, da za tisto nima denarja, čeprav ga v resnici nima? Po mojem mnenju slovenskemu javnemu sistemu zdravstvenih finance ni treba odkrivati tople vode in se skupaj z ZZZS na novo učiti zdravstvenega zavarovalništva, ki je v EU že dolga tradicija. Dovolj je, da naš javni sistem opredeli vsoto denarja, ki smo jo pripravljeni kot država zbrati na državljana. Zavarovalnice, ki že delujejo v EU, pa nam bodo zelo realistično sporočile, kaj vse je s tem denarjem mogoče organizirati tako, da bodo vsi državljani do zdravstvenih storitev zares imeli (takojšen) dostop in da bodo po drugi strani za vse opravljeno tudi plačani računi. S tem bi tudi presekali gordijski vozel vseh dozdajšnjih zdravstvenih ministrov, ki niso upali niti začeti javne razprave o slavni "zdravstveni košarici" storirtev, ki jih vsem zagotavlja javni sistem. Zaradi vpitja sindikalistov so bili ministri takoj prisiljeni prikimati, da naše zdravstvo vsem ponudi vse, v realnosti pa se zato bolnike izriva iz sistema z vrstami. Če pa po preizkušeni metodi "denar na mizo" opredelimo vsoto, ki jo naš javni sistem zmore plačati, nam bodo zavarovalnice olajšale razpravo o "zdravstveni košarici" s tem, da nam bodo preprosto povedale, koliko "muzike" za denar pač realno dobimo. Ali naš ZZZS lahko nadomesti zdravstvene zavarovalnice? To bi bilo seveda tako zelo domače in slovensko ter v pristnem nacionalnem interesu! In seveda bodo ljudje z ZZZS verjetno takoj začeli trditi, da bi se vse zmogli naučiti tudi sami. Verjetno res, vprašanje je le, za kakšno ceno. Tudi naši bančniki so nekoč trdili, da se lahko kapitalizma naučijo tudi sami, brez pomoči pohlepnih tujcev, in danes vidimo, kako drage so bile te njihove univerze. In tudi nacionalni gospodarstveniki so trdili, da se lahko iz partijskih direktorjev izobrazijo v kapitalistične menedžerjem in tudi pri njih smo videli, kakšna je bila na koncu cena njihovih poslovnih tečajev in vajalnic. In seveda lahko tudi ZZZS-jevcem pustimo, da se po dveh desetletjih samoupravnega zdravstvenega dogovarjanja začnejo ukvarjati z resnimi zdravstvenimi računi, ampak vprašanje je, ali smo tudi njim pripravljeni plačevati njihovo šolanje in koliko nas bo to stalo. Po mojem mnenju je zato ZZZS nesmiselno na novo učiti zavarovalniškega posla, ki ga pač trenutno ne opravlja in ga torej, logično, tudi ne obvlada. Če se ZZZS loti zavarovalništva, bo to za politike morda v nacionalnem interesu, ampak državljani bomo na ta način spet izgubili desetletje ali dve z odkrivanjem tople vode. Znanje, kako za določeno količino denarja dobiti največjo zdravstveno korist, imajo pač uveljavljene zdravstvene zavarovalnice, ki so se v desetletjih naučile brez ovinkarjenja pogajati za tako ceno, kakovost in vrsto zdravstvenih storitev, ki so za določeno raven zdravstvenega standarda optimalne. In teh zavarovalnic nobena slovenska bolnišnica ne bo mogla prepričati, da nekaj, kar velja in deluje v Avstriji ali na Češkem, v Sloveniji ne velja, ker smo nekako posebni. Zato mislim, da zdravstvo predvsem potrebuje račune. To bi bila edina resnična reforma. Vsak bolnik naj dobi račun. Zakaj bi račun čudežno ozdravil zdravstveni sistem? Ker bi zdravstveni sistem z analizo računov dobil informacije, koliko posamezna diagnosticirana bolezen stane, če se začne obravnava pri enem ali drugem osebnem zdravniku, v eni ali drugi ambulanti. Računi bi takoj pokazali, kje pacient kot vrtavka kroži med desetimi specialisti (kar na koncu astronomsko dvigne stroške njegove obravnave), kje pa pride v eni potezi tja, kamor mora. In ker bi specificiran račun tudi pokazal, koliko katera bolnišnica za posamezne storitve računa, kako drago zaračuna material, kako drago (ali poceni) organizira svojo hotelsko (bivanje, hrana) in negovalno storitev. Izdelani in specificirani računi bi tudi znotraj zdravstvenih organizacij povzročili natančno opredelitev finančnega doprinosa posameznega zdravnika ali medicinske ekipe. S tem bi bolnišnica lahko celo obvestila svoje zdravnike, koliko so posamezni od njih prispevali k njenim zaračunanim storitvam. In njihov prispevek primerjala z izplačanimi plačami. To bi že v nekaj letih povzročilo orientacijo zdravstvene ustanove na učinkovito opravljanje operativnega dela z bolniki pri vsakem zaposlenem. Zdravstvena reforma v dveh (kratkih) povedih Bolnik za zdravljenje dobi specificiran račun. Zdravstvena ustanova (pre)živi in se razvija izključno od računov, ki jih zavarovalnica plača za bolnike. S tema dvema preprostima in za vsako ekonomijo edinima normalnima povedma smo uredili vse, kar je treba urediti pri izvajalcih. Če jih s tema dvema povedma potisnemo v vodo, bodo hočeš nočeš začeli plavati in čez pet let bodo postali učinkoviti, prijazni, racionalni, učinkoviti – ali pa jih več ne bo. In čisto nepomembno je, ali gre za izvajalce v državnem ali zasebnem lastništvu, tisti, ki bodo najbolj učinkovito in za najmanj denarja izvajali zdravstvene storitve, bodo preživeli, drugi pa pač ne bodo.