Medijska kloaka

Fenomen bombastičnega, a hkrati vsebinsko praznega in faktično nepodprtega pisanja, kot nam ga je v zadnjih nekaj letih z neobstoječimi aferami predstavil neki zloglasni Delov novinar, ki ga ni vredno niti poimenovati, v slovenskem prostoru žal ni le osamljen izgred, temveč postaja pravilo. Zdi se, da sta za pisanje medijsko objavljivih tekstov potrebna le še zadostna stopnja agresivnosti in pet minut časa. Kritičnost, preverjanje dejstev, omika in izobraženost pa postajajo le nepotrebna navlaka.

Zelo žalosten primer je udarna kolumnistka Dnevnika, ki je niti ni vredno poimenovati, ki se redno, skoraj iz tedna v teden, proslavlja z izjemno primitivnimi napadi ad hominem, ki so do objektov pisanja izjemno žaljivi, niso podkrepljeni z nobenimi argumenti in ki realnost predstavljajo v popolnoma izkrivljeni luči. In so seveda tudi notranje nekonsistentni. Pred kakšnim tednom me je v kolumni na primer označila kar za peona, torej neke vrste hlapca, tlačana, nesvobodnega delavca, le nekaj vrstic višje pa je iz pisanja zaznati, da sem v bistvu radikalni masterminda "pomladizacije" Slovenije. Odločite se, kaj velja? V tem istem tekstu fakulteto, s katere sem, gre za sicer izrazito pluralno inštitucijo, ki študente uči metodološke rigoroznosti, kritičnega razmišljanja in podjetniške naravnanosti, mirno razglasi za novodobno za politično šolo. Nekako kumrovško šolo, ki tako rekoč sistematično izvaja "zanikanje osnovnih raziskovalnih metod, kot so dvom, analiza, sinteza, preverjanje, argument …" Trditev, ki je zagotovo vredna kakšne tožbe, še pred tem pa vprašanja, kdaj je avtorica obiskala to fakulteto oziroma na kakšen drugačen način je pridobila tako hude informacije.

Še hujši primer predstavlja pisanje nekega gospoda s Pedagoškega inštituta, ki ima celo doktorat in je znanstvenik, v Delu pa so mu namenili nemalo prostora za pisarijo, ki je že skoraj uvod v film o Jamesu Bondu, iz katere se da zaslutiti, da je zlobni dr. No, pardon, dr. Žiga Turk – ali pa njegovi pajdaši – zaradi nekakšnih posebnih podatkov naročil vlom v ta inštitut?! Vsekakor pisanje, ob katerem pravzaprav ne veš, kaj bi počel. Kaj naj s tem naredijo ministrovi piarovci? Mar bodo zanikali naročilo vloma? Kako bi to zvenelo? Nekako v slogu: minister Žiga Turk je najostreje zavrnil namige, da je naročil vlom v Pedagoški inštitut, predvsem pa ga ni sam izpeljal, ker je bil takrat na službeni poti tam in tam?! Mimogrede, v tem tekstu nisem označen za peona, pač pa janičarja.

Komu za vraga take pisarije koristijo? Morda avtorjem? Najbrž ne, razprodajanje časti in dobrega imena za prgišče novcev ali malce perverznega zadovoljstva nikakor ne more blagodejno vplivati na samopodobo. Razen če si avtor želi biti agitpropovec. Ali koristi bralcem? Najbrž ne, vsaj jaz si kot bralec želim predvsem objektivnih informacij, v komentarjih pa iščem miselni izziv, ne pa le navijaškega besedila. Ali koristi politikom? Tudi to ne bo držalo, če že kaj, potem politikom koristijo subtilnejša sporočila, ki niso navijaški bilteni, namenjeni prepričevanju prepričanih.

Saj veste, kaj naredimo s tistimi šopi brošur, s katerimi nas lokalni politiki zasipavajo pred lokalnimi volitvami?