Majda Širca: Delam dobro ali zlo?

Alfred Nobel je bil prepričan, da dela v dobro vseh. Da bo njegov izum dinamita pomagal napredku človeštva, da bo z njegovo pomočjo lažje graditi mostove in nasipe, rušiti hribe in ravnati doline, postavljati železnice in nova mesta, skratka, da bo eksploziv omogočil boljše življenje. O zlu ni razmišljal, četudi je ob stiku z nitroglicerinom umrl njegov brat. Dinamit je bil zanj pot do miru.

Osrednje gonilo očeta atomske bombe J. Roberta Oppenheimerja pri razvoju jedrskega orožja ni bil le gon znanstvenika, ki zmore poseči v polje božjega, ampak tudi moralni imperativ. Atomska bomba je predstavljala pot do miru. Kot Jud, ki je z grozo spremljal Hitlerjevo rovarjenje po Evropi, se je zavedal pomena, da nacistična Nemčija ne bi kot prva razvila orožja za množično uničenje. Resda je uporabo atomske bombe podpiral tudi še po Hitlerjevem padcu, a v kontekstu takratne ameriške politike se je strinjal, da bi prikaz njene uničujoče moči pomenil ne samo takojšnjo kapitulacijo Japonske, ampak konec vseh nadaljnjih vojn. Kar je pomenilo, dobro za vse. O zlu ni razmišljal.

Švedski izumitelj Alfred Nobel (1833-1896) Foto: Neznani avtor Ko se je zavedel posledic atomskih bomb, izdelanih pod njegovim nadzorom, ki sta 6. in 9. avgusta 1945. pokopali Hirošimo in Nagasaki, je v sebi prepoznal "smrtnega uničevalca svetov". Kasneje je zavrnil sodelovanje pri razvoju vodikove bombe, postal zagrizen kritik orožja za množično uničevanje in se boril za mednarodni nadzor nad uporabo atomskega orožja.  

Alfred Nobel si je na vprašanje, kaj pomeni izum takrat najmočnejšega sredstva uničevanja - dinamit je patentiral leta 1867 - odgovarjal, da bo njegov eksploziv v prid človeštvu in novo nastajajoči industrijski družbi. Pa tudi, da bo eksploziv - če bo že ubijal, ubijal le enkrat. Usodno in končno. "Če bo vojna, bo kratka in dokončna; strah pred njo bo ljudi usmeril v dobro in ne v zlo," je govoril.

Oppenheimer je govoril isto: moj izum bo končal vse vojne. Truman in njegovi zagovorniki so atomski bombi strateško in moralno opravičevali s tem, da bo uporaba jedrskega orožja Japonce prisilila k predaji in preprečila še večje število žrtev, saj se je na ta način svetovna vojna takoj končala.

Seveda lahko diskutiramo o tem, ali je bila odločitev prava ali ne in o tem, ali je razvoj znanosti sploh možno zamejiti. V tej razpravi se mi slovenski družbeni splet odziva z domačijsko temo o tem, koliko življenj so v Sloveniji vzeli komunisti ali s spoznanji, da brez atomske bombe tudi mene/nas danes ne bi bilo več in da je v tem primeru zlo prineslo dobro. No, ja.

Ampak zakaj potem krivda?

Nekaj let pred smrtjo Alfreda Nobela - umrl je v Sanremu leta 1896 - je umrl eden njegovih bratov. V nekem francoskem časopisu so se zmotili in objavili, da je umrl Alfred. Članek, v katerem so povzeli njegovo življenjsko pot, so zaključili s komentarjem, da je umrl "trgovec s smrtjo".

Vila v Sanremu, v kateri je umrl Alfred Nobel. Foto: Majda Širca Nekateri njegovi biografi so potem sklepali, da naj bi ta nesrečni zapis sprožil Alfredove razmisleke o tem, kakšna bo pravzaprav njegova zapuščina. Se ga bodo spomnili le kot uničevalca življenj? In to njega, ki je poskušal izboljševati pogoje bivanja, ki je patentiral več kot 350 za življenje koristnih in naprednih izumov - od telegrafa, telefona do posebnih kamer, pogonskih mehanizmov pri kolesih, postopkov pridobivanja kavčuka, umetnega usnja, svile, sintetičnih materialov, poldragih kamnov. Njega, ki je delal po petnajst, dvajset ur na dan, ki je gradil in vodil tovarne po celem svetu, nenehno tičal v laboratorijih, ki je bil neutrudni in večni popotnik, najbogatejši potepuh, asket, zavezan protestantski etiki, literat, poliglot in ljubitelj umetnosti?

A vendarle pri ustanovitvi Nobelovih nagrad ni šlo le za gašenje očitkov, da je bil brezčutni trgovec s smrtjo. Kot pri Oppenheimerju je tudi pri Nobelu šlo za bolj komplicirane vidike, čeprav gre v obeh primerih za globoke občutke krivde in težko odgovorljive dvome na vprašanje: delam dobro ali zlo?

Skladu za Nobelove nagrade je zagotovo botrovala Bertha von Suttner, njegova nesojena  partnerica, mirovnica, aktivistka, feministka in tudi prva ženska dobitnica Nobelove nagrade za mir. Četudi sta se njuni poti razšli - baronica Bertha je pač ljubila drugega -, sta ostala v trdnem razmerju, povsem drugačnem kot ga je imel Alfred s Sofijo Hess, mlado in denarja željno ljubico iz Celja. Še več, Nobel je sofinanciral Berthine mirovniške akcije in jo vzpodbujal pri preučevanju zgodovine in vojn. V času silovitih razprav o militarizmu, se ji je leta 1889 ob izidu njene knjige Dol z orožjem!  občudujoče in v superlativih poklonil. "Meč naj ne bo sodnik med narodi!" je pisala Bertha, ki je na stara leta zahajala tudi v naše kraje.

In kaj ji napiše Alfred? Bertha von Suttner, avstrijsko-češka pacifistka in pisateljica (1843-1914). Foto: Carl Pietzner

"Srečen sem, da se mirovno gibanje čedalje bolj krepi. Zahvala za to gre razsvetljevanju množic in še zlasti boju proti predsodkom ter prižiganju luči v temo, k čemur ste tudi vi izjemno pripomogli." Ko je umrl, je na mizi pustil rokopis z oporoko, v kateri je večino svojega premoženja namenil skladu za nagrade.

Albert Einstein je ob Nobelovih nagradah dejal, da jih je izumil zaradi slabe vesti. Resda so se večkrat izkazale kot protislovne, saj so prihajale  tudi v roke tistih, ki so bili vpleteni v vojne ali dvomljive znanstvene dosežke. A hkrati so več kot kompenzacija, saj predstavljajo poklon področjem, s katerimi se je tudi sam ukvarjal - pisal je, izumljal medicinske pripomočke, se ukvarjal s fiziko, kemijo, inženirstvom in tudi z mirovniškimi gibanji, ki jih je tudi izdatno financiral.

Ni preprostih odgovorov

Film Oppenheimer Christopherja Nolana (kaj za vraga ga tlačijo ob Barbie!) je dobro videti tudi zato, ker obnovi ali sproža preprosto a ključno vprašanje človeškega obstoja: nas napredek in znanost porivata v razvoj ali v samouničenje? Nas silita k ukrepanju pred samoizbrisom ali k pametnemu usmerjanju ter demokratičnemu nadzoru znanstvenih dognanj? Filozofija čakanja v smislu kar bo pa bo, ni več relevantna. 

Upam da vemo, da so vse poteze preprečevanja zla in podpiranja dobrega v svetu, kjer ni bogov, ki bi sprožali vesoljni potop ali poganjali jezdece apokalipse, popolnoma v naših rokah.

A četudi tu ni preprostih odgovorov, eno velja: primarno vedno želimo dobro. Že ob katastrofalnih uničenjih, ki so jih te dni povzročala neurja, dež, plazovi, toča in strele, se človeška narava hvalevredno nagne v prid dobremu, solidarnemu, empatičnemu in sočutnemu ravnanju. Kako pohvalno, kako dobro, kako povezovalno! Katastrofe združujejo in izločajo vse pritlehnosti in nepomembnosti siceršnjega blagega vsakodnevnega življenjskega ritma.

A ne vedno za dolgo. Priznam, da se te dni vsak trenutek bolj bojim, kje bo prebila politična in obča človeška nekorektnost, ki ima sicer doma nemalokrat domovinsko pravico, sploh na spletu. In seveda prebija: ob piarovskih fotografijah, ob občem uporu predlaganemu prostemu delovnemu dnevu v znak solidarnosti, ob komentiranju kdo ima umazane roke in kdo ne, ob iskanju za nekatere mačehovske Evrope, kazanju mišic, iskanju krivcev, ob spotikanju na referendum o vodah, ob zamerah levici, ki menda nespametno ukinja kapitalizem, "ki edini lahko kreira bogastvo, potrebno za prilagajanje spremembam", ob podcenjevanju nevladnega sektorja, ki mu je menda treba ukiniti podpore, ob postavljanju ekonomije pred človeka itd. Nočem, da se vzpodbuja ta že nakazan srd, ki bo v naslednjem valu v luči nabiranja politične predvolilne kondicije poskušal odnašati napore za normaliziranje življenja prizadetih ljudi. In danes so ti napori nedvoumni, zapolnjeni s solidarnostjo in razumevanjem tesnob.

Spomenik Alfredu Nobelu v Stockholmu. Foto: Majda Širca Z orožjem do miru

Naj se vrnem k naslovnemu vprašanju o dobrem in zlem, o moči in nemoči, o vojni in miru. Vedno gre za isti problem: tako izumitelji, kot industrialci, politiki ali vojaki bodo trdili, da z izumi človeštvo napreduje. Recimo droni - brezpilotna letala služijo za našo varnost, z njimi snemamo, opazujemo požare, divje lovce, pragozdove, poplave, vojske, porabo evropskih sredstev itd, da ne naštevam dalje, ker je seznam dolg. Same koristne stvari. A s pomočjo tega robotiziranega orožja, ki deluje kot video igra, je že umrlo na tisoče ljudi. Ne da bi se dobro zavedali, kaj šele nadzorovali, je civilno življenje postopno prešlo v vojno.

V zadnjem pogovoru pred kamero, v filmskem esejčku Epilog: mir (RTV Slovenija, 2013) je pokojni Jurij Gustinčič govoril o ključnem protislovju sveta, namreč dejstvu, da si za mir večinoma  prizadevamo z orožjem.

"Kaj nas čaka?" se sprašuje. "Bodo nove generacije znale ustaviti dosedanja sosledja vojn? Smo pred tem, da nas čaka nadzorovanje naših misli tudi zahvaljujoč znanosti? Neizgovorjenih misli, misli, ki jih šele mislimo. Kaj bo potem, ko bo človek postal nevaren zato, ker bo o nekom nekaj hudega samo pomislil?" se je spraševal Jurij Gustinčič pred desetimi leti, ko se še nismo tako globoko soočali z osupljivim napredkom umetne inteligence. Slutnje, ki vzbujajo podobne strahove glede nevarnosti tehnologije in morebitnih posledic, ki jih ne bi bilo mogoče nadzorovati.

Dinamit je danes arhivska igračka. Atomska bomba uravnava strah pred pritiskom na gumb in izginotjem. Znanost je medtem v imenu dobrega rodila inteligentno umetnost možnega. Tehnično nasilje, katerih učinkov ne vidimo od blizu.

A hkrati je silam zla narave danes še vedno kos metla, lopata in človeška roka.

Siolova kolumnistka Majda Širca. Foto: Siol.net