Letalske "kelnarce"

V minulih dneh se je končno le odvrtela nanizanka o Adrii Airways, ki je zaposlovala mnoge, najbolj pa odhajajočo Pahorjevo vlado in slovenske bankirje. Ali se je razpletla uspešno ali ne, je seveda odvisno, skozi katera očala pogledaš. Če jo pogledamo skozi očala "rešiteljev", so zagotovo še kako zadovoljni. Adrijina letala bodo še naprej v zraku, letela bodo resda na manj destinacij, zaposleni bodo imeli delo in zato prejemali plače, potniki pa bomo – kot turisti ali poslovneži – še vedno, čeprav s precej "zasoljenimi" cenami (nič novega) lahko letali v Evropo in na zahodni Balkan. Kritiki ohranjanja "tradicionalnega" državnega izgubaša pri življenju pa so razumljivo ogorčeni: oblast je spet pokleknila in morala priskočiti na pomoč s 50-milijonsko dokapitalizacijo, so si edini. Roko na srce, v nasprotnem primeru bi lahko v prihodnih dneh, tednih le še prižigali lučke na grobu Adrie Airways in se od nje poslavljali. Ne vem, ali ne bi bilo to celo bolje? Gotovo pa bi bilo cenejše! Zdaj je, kar je. Podjetje je rešeno. Kaj to pomeni na dolgi rok, je seveda nemogoče napovedati. Kot je tudi nemogoče predvideti, ali bo večinsko državna Adria Airways leto 2013 zares končala brez minusa, kar napoveduje njeno aktualno vodstvo. Zagotovo pa drži, da večinsko državno Adrio Airways šele zdaj čaka pravo garaško delo. Vodstvo družbe na čelu z glavnim izvršnim direktorjem Klemnom Boštjančičem, ki mu menda nekateri zelo, zelo majejo stolček, bo v prihodnjih mesecih res moralo poiskati vse notranje rezerve in porezati vse nepotrebne stroške, tudi stroške dela, in izpeljati nujno potreben proces poslovne sanacije družbe. Adrijo, v kateri nekateri še kar ne verjamejo, da so bili tik pred žalostnim koncem svoje polstoletne poti, čaka tudi vedno nepriljubljeno odpuščanje presežkov delavcev. Drugače preprosto ne bo šlo! Ekonomika podjetja je neizprosna. Če je manj letov, je potrebnih tudi manj pilotov in manj stevardes ali stevardov, pa konec koncev tudi manj zaposlenih v drugih službah podjetja. To bogokletno dejstvo, da jih je v podjetju preprosto preveč, nekateri očitno ne morejo in ne želijo sprejeti. Pa ga bodo morali! Čas, ko sta se cedila med in mleko, so za Adrio Airways že oddaljena preteklost.

Tudi ali še zlasti za stevardese in stevarde združeni v sindikat kabinskega osebja, ki je edini med štirimi sindikati zavrnil predlog nove podjetniškega kolektivne pogodbe. Da jim ne diši, ker prinaša višje norme in zato zahteva višjo storilnost (od Evrope so tudi višje norme še vedno nižje) za enako plačo, je jasno. Ampak hočeš nočeš bodo morali "pogoltniti" demagoško pilulo, češ da se le oni žrtvujejo za dobrobit in uspešno poslovanje Adrie Airways. Je v povprečju skoraj 1950 evrov neto mesečnega izplačila stevardese v preteklih sedmih mesecih zares žrtvovanje? Kaj pa dva tisočaka in pol, če ne celo kakšen stotak več, ki so jih v minulih mesecih večkrat domov nesle številne Adrijine stevardese? Za to pa so običajno prišle 11-krat na mesec v službo, v povprečju za deset do 12 ur. Da ne bi morda napačno razumeli: niso ves delovni dan stevardese in stevardi v zraku! Polet v Frankfurt ali Prištino namreč ne more trajati 8 ur, tudi v obe smeri ne. Gre pri novi podjetniški kolektivni pogodbi za kabinsko osebje res za krčenje pravic ali le za obrambo svojih privilegijev tudi plače?

Pa to ni edina cvetka Adrijine večdesetletne zgodovine. Gotovo se še spomnite, da so imeli v preteklosti mnogi, če ne celo premnogi poklici benificiran delovni staž. Rudarji si to vsekakor zaslužijo, to smo si gotovo enotni! Ne vem pa, ali so si bili v preteklosti do "benifikacije" zares upravičeni piloti in stevardese našega domačega letalskega prevoznika. Ker tega že nekaj let nimajo več, jim to zdaj "nadomešča" podjetje samo. Adria Airways namreč na poseben račun Kad vsako leto vplača skoraj milijonček za "pravice" pilotov in stevardes. Zato, da "utrujeni in zdelani" piloti ter stevardese ne bodo odšli v zaslužni pokoj praznih žepov, ampak bodo ob odhodu mirno "pobasali" še primerno več deset tisoč evrov težko odpravnino. Je to pravica? Je to pošteno? Kaj pa zgarane delavke v Muri z nekaj stotaki evrov mesečne plače? Ali še bolj, kaj naj na to poreče zares vrhunski zdravnik v ljubljanskem UKC, čigar osnovna neto plača ne more prebiti dveh tisoč in tristo evrov? Je res biti "kelnarca" na letalu tako težaško in odgovorno delo? Če je, potem nam zares ni pomoči …