Kruhoborci vseh dežel, združite se!

V medijih lahko te dni preberemo zelo veliko dramatičnih trditev, da je Slovenija zaradi načrtovanih rezov v visokem šolstvu in znanosti tako rekoč pred propadom. Berem, če gremo v to varčevanje, lahko tako rekoč vse zapremo in kar ukinemo državo! Glede na to, da smo tik pred javnofinančnim propadom, ki je med drugim tudi posledica izjemno slabo delujočega nacionalnega inovacijskega sistema, so te trditve do neke mere čudne. Slovenija trenutno ne potrebuje več denarja v teh dveh medsebojno povezanih sistemih, ampak predvsem potrebuje večjo učinkovitost teh investicij.

In zdaj se seveda pojavimo pred vprašanjem, kaj nam je najprej storiti. Ali moramo najprej povečati učinkovitost javnih investicij v znanost in visoko šolstvo, da bo potem smiselno povečati vlaganja? Ali pa je treba najprej povečati vlaganja, da bomo lahko potem povečali učinkovitost?

Kakorkoli že, slovenske visokošolske in znanstvene institucije so v pretirani meri odvisne od državnega financiranja. Kar seveda ima svojo ceno. Prvič, vsako zmanjšanje javnih financ jih prizadene bistveno bolj, kot bi jih, če bi, recimo, na trgu s prodajo svojih storitev dobile polovico svojih sredstev. In drugič, zaradi usodne prisesanosti na državne jasli niti niso motivirane za tržni boj. Bolj od trenutne krize, ki je posledica varčevanja, nas lahko skrbi dejstvo, da institucije v sorazmerno majhnem deležu sploh poskrbijo za tržno udejstvovanje. Pomenljiv je na primer podatek, da je majhna družboslovna fakulteta iz Nove Gorice sposobna na trgu angažirati več zasebnih sredstev, kot jih skupaj uspe dvema od treh največjih fakultet naše največje univerze. In to ne v relativnih, ampak v absolutnih zneskih! Na tem mestu ni prostora le za velik napredek, ampak se je treba naprej premakniti za svetlobna leta.

Nihče me ne bo mogel prepričati, da znanstveniki – da, celo družboslovci in humanisti – ne morejo uspešno delovati na trgu. Seveda lahko. Prav tako me ne bo nihče mogel prepričati, da gre pri tem za grozen proces marketizacije univerze, tako rekoč za znanstveno prostituiranje in banalizacijo znanosti. Nak, ne gre za to. Določen del poslovnih idej in uspešnih univerzitetnih spin-off podjetij seveda lahko prihaja iz razmeroma majhnih napredkov ali prispevkov. Tako rekoč iz znanstvenih banalnosti. Določen del jih izvira v tem, da se na nov način zloži že obstoječe znanje. Tako, kot lahko iz enakih legokock nastanejo zelo različne stvaritve. Za to je potrebno že kar nekaj kreativnosti. Tretji in morda ključni segment pa predstavljajo najbolj izjemne stvaritve, predvsem tiste, ki so tako rekoč "beyond-state-of-the-art", ki gredo prek meja najnovejših znanstvenih dognanj, ki tvorijo nove trende, usmeritve, celo nova znanstvena področja. Ne gre za prostituiranje, ampak za smiselno tržno ovrednotenje najbolj izvirnega in kreativnega dela, v katerem je mogoče zadovoljiti najbolj temeljno znanstveno radovednost in odgovoriti na osnovna vprašanja posameznih ved.

Zatorej, kruhoborci vseh dežel, združite se! Naj ta kruh ne bo monoton in grenek, plačan iz državnega proračuna, ampak pester. In naj bo vanj vloženo veliko ljubezni in kreativnosti.