Kosovski model

Končno odločitev bodo spet sprejele Združene države Amerike, ki pa so v trenutku, ko je angleški parlament preventivno glasoval proti posredovanju na strani zgodovinskega zaveznika, ostale precej osamljene. Velika Britanija, ki si je leta 1916 skupaj s Francijo izmislila sirsko državo in jo s tajnim dogovorom med takratnima zunanjima ministroma prepustila pod vplivnim območjem Pariza, bo prijatelje v Washingtonu pustila na cedilu. Francija, ki že nekaj let spet utrjuje svojo politično moč v nekdanjih kolonialnih regijah, pa bo v skladu s filozofijo svoje zunanje politike "vzemite orožje in pojdite v vojno", pospremila ZDA v napad. Američani bodo tako kot v Libiji opravili vse umazano delo, Francozi pa bodo zgolj uživali v rezultatih. Tokrat pa poleg ne bo niti Italije. Rim se sklicuje na zahtevo legitimnosti posredovanja, ki jo lahko podeli le Varnostni svet Združenih narodov. Zahodne zaveznice bi si jo lahko zagotovile, če bi Rusija umaknila veto, za kar pa ne obstaja niti najmanjša možnost. V državi, ki jo že dve leti uničuje civilna vojna, bo predsednik Al Asad počasi izgubljal nadzor nad dogajanjem, ker bo ritem dogajanja vedno bolj narekovala mednarodna skupnost. Do danes je neodločnost ameriške administracije Savdski Arabiji, Turčiji in Katarju puščala proste roke pri upravljanju krize, same pa so podpirale različne džihadske skupine v bitki za prevzem oblasti. Turčija in Katar sta podpornika bolj fundamentalistične struje, izhajajoče iz Muslimanske bratovščine, in sta v preteklosti v podporo zdaj že nekdanjemu egiptovskemu predsedniku Mursiju vložila tudi veliko denarnih sredstev. S tem sta si državi želeli utrditi pozicijo v političnem preoblikovanju islamskega sveta. Kuvajt in Savdska Arabija pa sta medtem prav zaradi zaskrbljenosti, da bi lahko Riad izgubil vodilno vlogo, podpirali opozicijo v Kairu in drugače obarvane borce v Siriji. V trenutku, ko sta vojaška elita in mednarodno organizirana opozicija čez noč odstranili Mursija, se je ravnovesje moči v islamskem svetu spremenilo skoraj čez noč! Turčija in Katar sta izgubila vodilno vlogo in tudi v Siriji se lahko stvari zdaj hitro spremenijo v prid Savdske Arabije in s tem odprejo pot k bolj odkritemu posredovanju ZDA. Vsaka vojna potrebuje sprožilni vzvod oziroma izgovor za napad. V zadnjih dneh po spletu krožijo fotografije sirskih državljanov, ki naj bi odšli v smrt zaradi uporabe živčnega plina Al Asadovih vojakov. Kemično orožje bi lahko bilo rdeča črta, prek katere po uradnih izjavah Washingtona sirska vojska ne bi smela stopiti in zaradi česar se ZDA čutijo dolžne posredovati v imenu mednarodne skupnosti. OZN in velesile zdaj preiskujejo dejstva. Vse spominja na iskanje kemičnega orožja Sadama Huseina v letih pred zadnjo iraško vojno. Običajen človek se lahko vpraša, ali je Al Asad res takšen bedak, da bi z uporabo plina izzival celotno mednarodno skupnost v trenutku, ko zmaguje na terenu in ko popolnoma jasno ve, kakšna bo "kazen" najmočnejše oblasti na svetu? Ali mogoče ZDA iščejo in potrebujejo razlog za vstop v novo vojno? Potrebuje to, kar sami imenujejo smoking gun oziroma pištola z dimom? Če gledamo na celotno sliko, je dvom, da so mrtvi zaradi plinskega napada potrebna kolateralna škoda, popolnoma na mestu. Združene države so v zgodovini velikokrat same namestile "izgovor" za začetek vojne ali čakale na primeren trenutek, da so lahko vstopile v določeno vojno zaradi "višje stopnje etike in morale". Kot primere naj samo navedemo vojno proti Španiji na Kubi leta 1898, ki se je začela, ko so agenti ameriške vojske razstrelili lastno ladjo v pristanišču v Havani, ali primer Pearl Harbourja, ko je Roosevelt v Beli hiši čakal na napad ne glede na obveščanje japonske diplomacije, ali nam bližja primera iskanja kemičnega orožja Sadama Huseina s prirejenimi dokaznimi fotografijami, ki jih je tedanji državni sekretar Colin Powell predal Varnostnemu svetu, in lažni posnetki televizije Al Jazeera glede pokolov in grobišč Moamerja Gadafija v Libiji. Če bodo Američani prestopili Rubilkon tudi v Siriji, bo Nobelov nagrajenec za mir Barack Obama postal predsednik Združenih držav Amerike z največjim številom odprtih vojaških front. Da bi umiril mednarodno skupnost, je zdajšnji državni sekretar ZDA Kerry napovedal, da bo operacija v Siriji – za katero še mora pridobiti potrebne zaveznike – organizirana na "Kosovskem modelu", kot da bi se lahko na vročem Bližnjem vzhodu ponovila ne prav brilijantna operacija proti Miloševiču iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je letalstvo zavezništva Nato, ki se ni želelo vpletati v jugoslovansko vojno na terenu, legitimnost podarilo pehoti albansko-kosovskih borcev. Vendar največja težava za ZDA je, da prav nihče ne ve, kakšne bodo posledice prvih napadov. Se bo Washington na koncu moral še pogajati z Al Asadom tako kot je bilo v primeru Miloševiča? Bo civilna vojna postavila na oblast nove skrajneže ali celo "balkanizirala" vojno? Se bodo ZDA res lahko izognile še enemu Iraku? Zelo verjetno Barack Obama na vsa navedena vprašanja tokrat nima odgovorov in je ujet v začaran krog potencialno napačnih odločitev. Kosovski model še danes ni prinesel rešitve v naši nekdanji državi.