Petek, 7. 4. 2023, 22.28
1 leto, 8 mesecev
Konec sveta, kot ga poznamo: tradicionalne vrednote prodajnih katalogov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,39
51
Oni dan smo po slovenskem internetnem zakotju lahko spremljali sila žolčno debato o verskih in vrednotnih razsežnostih prodajnih katalogov. Povedano po domače, del komentariata se je škandaliziral, ker je bil Lidlov katalog poln velikonočnih izdelkov, a hkrati ni na ves glas oznanjal velike noči, največjega med krščanskimi prazniki.
To je bilo seveda dovolj, da so najbolj srboriti med internetnimi tradicionalisti popolnoma izgubili živce. Od poskusov javnega poimenskega sramotenja vodstva podjetja prek dvomljivih primerjav s katalogi istega podjetja v sosednjih državah do obtožb o kulturnem marksizmu. V splošni smeri diskontnega trgovca so izstrelili skorajda celotno stvarno kazalo kulturnobojnega priročnika Branka Grimsa.
Daleč najbolj bizarne pa so bile ugotovitve spletnih bojevnikov, da gre - pazite! - za tujerodnega vsiljivca na rodni slovenski grudi. Zaradi česar so bogaboječi nacionaltradicionalisti med potrošniki protestno zavili v Hofer. Ali Spar.
Magnifico sreča jogurtove lončke
Prav tisti Spar, nad oglasno kampanjo katerega so se isti liki pred slabimi tremi leti škandalizirali na povsem enak način. Imenovana trgovska veriga je takrat namreč zagrešila tako rekoč narodno izdajo, ko je v neko oglasno kampanjo vtaknila Magnifica. Kar je bil za te like dovolj velik zločin proti blatnodolskemu nacionalnemu bistvu, da so prisegli, da v trgovine imenovanega nizozemskega trgovca ne vstopijo več niti mrtvi.
A očitno se je podjetje v treh letih dovolj očistilo greha, da so načelni branilci nacionalne tradicije lahko vstali od mrtvih in šli po tujerodno šunko v akciji. Verjetno ni naključje, da celo direktor Spara v nedavnem intervjuju ugotavlja, da se v Blatnem dolu privrženost lokalno pridelani hrani konča s prvim kuponom za popust.
Ta isti film smo gledali tudi pred slabimi petimi leti, ko so se bolj ali manj isti ljudje spotaknili ob oblikovanje lončkov za grške jogurte in v tem videli nič več in nič manj kot začetek islamizacije Evrope. Je že tako, da moraš biti posebne vrste kaliber, da verjameš, da je usoda stare celine odvisna od tedenskega prodajnega kataloga in embalaže za mlečne izdelke.
Doslednost in demokratičnost
Pri tem seveda ni treba posebej poudarjati, da so velikonočni spletni križarji po spletu delili napačen seznam odgovornih v Lidlu. Prav tako nikogar ne bo presenetil podatek, da koncern v Avstriji in Nemčiji izdaja več katalogov hkrati, od katerih je bil pretekli teden zgolj en velikonočno obarvan. Pa tudi to, da so bili katalogi v nekaterih drugih državah povsem podobni slovenskemu. In ne nazadnje, še vedno nam nihče ni pripravil prepričljive definicije kulturnega marksizma.
Je že tako, da etnonacionalisti niso znani po doslednosti stališč.
Ob tem ne kaže pozabiti, da gre pri vsem skupaj le za tedenski katalog. V trenutku, ko to berete, ta sploh ni več aktualen. In vendar so se ob njega spotaknili ljudje, ki imajo ob drugih priložnostih veliko povedati v prid svobodni gospodarski pobudi. A očitno to ustavno zagotovljeno pravico priznavajo zgolj takrat, ko se nanaša nanje. Oziroma so jim njeni neposredni učinki všeč. Vse preostalo je napad na narod in njegove (domnevno) tradicionalne vrednote.
Takšen odnos do temeljnih ustavnih pravic je lahko marsikaj, ni pa niti najmanj demokratičen.
Igranje žrtve
Kajti v resnici ta debata nima popolnoma nobene zveze z demokracijo. Ali z versko svobodo. Tudi s tradicijo ima vse skupaj bolj malo opraviti. Bistvo tovrstnega škandaliziranja je namreč v družbeni premoči.
O tem, da ima velika noč pomembno mesto v blatnodolskem pojmovanju koledarja, seveda ne more biti nikakršnega dvoma. Nihče je ne poskuša preimenovati, nihče se ne spotika ob njene poganske elemente in sovpadanje s spomladanskim enakonočjem in nikogar ne motijo čokoladni zajčki, ki pred slabima dvema tisočletjema skoraj gotovo niso skakljali po Golgoti.
In vendar je že en sam samcat prospekt, v katerem velika noč ni omenjena v krepkem tisku in z veliko začetnico, dovolj za napad moralne panike in igranje žrtve.
Bistvo je torej v tem, da določen segment ljudi krščansko in tradicionalno pojmovanje uporablja za utemeljevanje lastne večvrednosti in nadvlade nad drugimi. Ti drugi so seveda manj vredni, v vseh kontekstih te besedne zveze. Manj krščanski, manj slovenski, manj moški itd., skratka manj zaželeni člani družbe.
Ko se člani večinske družbene skupine pretvarjajo, da so žrtve kulturnih marksistov, migrantov, globalnega kapitala in podobnih elementov teorij zarote, zgolj projicirajo svoj lasten odnos do dejanskih družbenih manjšin.
Kataloška oznanila
Še najbolj smešno pri vsem skupaj je to, da se samooklicanim braniteljem tradicionalnih vrednot kataloško proslavljanje krute smrti na križ pribitega nedolžnega človeka ne zdi niti najmanj sporno.
Ne nazadnje se različica te zgodbe ponavlja vsak december, ko se znova in znova najde kakšna trgovska veriga z drznim sporočilom o veselih praznikih namesto z dosti bolj slovensko bogaboječo domislico o blagoslovljenem božiču.
Potem ko so trgovci božič iz družinskega praznika uspešno preoblikovali v vsakoletno potrošniško orgijo, očitno podobna usoda čaka tudi veliko noč. Pomembno je le, da bodo uporabljene prave besede in da nič ne bo ogrozilo večvrednostnega kompleksa snežink med komentariatom. Samo bistvo praznika je zanje očitno drugotnega pomena.
Le kaj bi si tesarjev sin mislil o ljudeh, ki si oznanjenja njegovega rojstva in smrti ne morejo predstavljati brez akcijskega kataloga.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
51