Petek, 13. 9. 2024, 23.08
3 mesece, 2 tedna
Konec sveta, kot ga poznamo: evropska veseloigra
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,54
Tomaž Vesel in Robert Golob v času predstavitve kandidature za evropskega komisarja
Blatni dol res nima sreče z evropskim parketom. Kakorkoli obrnemo, se vsakič znova znajdemo v položaju, kjer izvoljeni predstavniki ljudstva Evropsko unijo ter njene procese in institucije razumejo kot lopatko v peskovniku. Z njo potem bodisi tolčejo konkurenco po glavi bodisi sebi in vsem preostalim mečejo pesek v oči in se pretvarjajo, da imajo vse pod nadzorom.
Ko je premier Robert Golob pred skoraj šestimi meseci na začudenje vseh za bodočega slovenskega kandidata za komisarja določil Tomaža Vesela, se je po vsej verjetnosti želel izogniti blamaži, ki si jo je pred petimi leti zakuhal Marjan Šarec. Ali Alenka Bratušek še pet let pred tem.
Slednja je zaradi rokohitrskega načina lastne nominacije, dvoboja egov z njenim naslednikom Mirom Cerarjem, predvsem pa zaradi slabe pripravljenosti na zaslišanje neslavno pogrnila na testu pred Evropskim parlamentom. Šarec pa je kazal nezdravo malo zanimanja za evropske teme, zaradi česar so mu prestižne igrice za komisarski stolček ušle izpod nadzora. V končni fazi je mečkal toliko časa, da je moral nazadnje izbrati najbolj varnega in nevpadljivega kandidata Janeza Lenarčiča, takratnega šefa slovenske misije pri EU.
Evropska unija za srednje šole
A ker ima usoda krut smisel za humor, se je zgodba letos tako rekoč ponovila. Menjava Tomaža Vesela z Marto Kos je kadrovsko sicer pametna poteza, politično pa je ponovno pokazala, da Robertu Golobu – vsej njegovi samozavesti navkljub – preprosto manjka kilometrine, da bi se izognil tudi najočitnejšim pastem srednješolskega razumevanja Evropske unije in vloge držav članic v njej.
Že vsaj dvajset let velja, da je pri oblikovanju komisije treba v čim večji meri upoštevati enakost spolov. In že vsaj deset let je praksa, da države članice imenujejo kandidatko in kandidata ter predsedniku ali predsednici komisije prepustijo oblikovanje dejanske kadrovske sestave.
Nič od tega ni pretirano novo in naloga v resnici ne bi smela biti pretežka. Še posebej zato, ker Gibanje Svoboda spada v evropski liberalni blok, je bilo utemeljeno pričakovati, da bo premier Golob znal vsaj signalizirati najosnovnejšo evropsko vrednoto – enakopravnost.
Na ta način je namreč moč uskladiti številne nasprotujoče si silnice evropskih vrednot, strateških interesov unije in držav članic, političnih skupin v Evropskem parlamentu ter – nenazadnje – ambicij kandidatk in kandidatov. Pri vsem skupaj veliko štejeta tudi stil, spodobnost in vsaj privid zmernosti.
Ne preseneča, da je Vesel letel s seznama kandidatov. Ne zgolj zato, ker njegov birokratski in tehnokratski milje ni ustrezal idejam Ursule von der Leyen o vedno bolj politično močni Evropski komisiji. Vesel je bil odstopljen tudi zato, ker je Golob kršil neformalni, a ustaljeni dogovor, da ima predsednica komisije zadnjo besedo pri izbiri kandidatov.
Markiranje terena
A Golob je Vesela nominiral že aprila, dva meseca pred evropskimi volitvami in še preden je postalo jasno, kakšne bodo prioritete nove Evropske komisije. S tem, ko je vnaprej odgovoril na vprašanje, ki še niti ni bilo zastavljeno, je Golob predvsem poskušal markirati teren. Češ, to je moj kandidat in zanj sem si zamislil takšen resor. Kar je precej visoko na evropskem seznamu nespodobnega obnašanja.
Zato ne preseneča, da je Vesel letel s seznama kandidatov. Ne zgolj zato, ker njegov birokratski in tehnokratski milje ni ustrezal idejam Ursule von der Leyen o vedno bolj politično močni Evropski komisiji. Vesel je bil odstopljen tudi zato, ker je Golob kršil neformalni, a ustaljeni dogovor, da ima predsednica komisije zadnjo besedo pri izbiri kandidatov.
A če se je Golob spotaknil ob sebe bolj ali manj na isti točki kot Marjan Šarec pred petimi leti, je ta šlamastika še vedno manjša kot sramota, ki so si jo v tej zgodbi nakopale preostale politične stranke.
Te dni se je sicer moderno spravljati na poslanca Franca Breznika, ki noče sklicati seje parlamentarnega odbora za evropske zadeve, na katerem bi se Marta Kos formalno predstavila poslankam in poslancem. Breznik uradno mečka zato, ker si želi na vsak način videti pismo, ki ga je von der Leyen poslala Golobu in v katerem naj bi zahtevala menjavo Vesela.
A poslanec je v najboljšem primeru vodeni izstrelek, v najslabšem pa zgolj topo orodje v rokah večnega vodje SDS. Janez Janša seveda ne bo izpustil priložnosti, da Goloba spotakne in poniža. Premier pa je vodji opozicije v tem primeru nastavil žogo na penal, kot se reče.
Dolg bruseljski spomin
Janša in njegova branša (kot ga je nekoč opisal novi prebivalec večnih lovišč Bora Čorba) si morda čestitajo, da so z eno potezo prekrižali načrte ne le Golobu, pač pa tudi von der Leyen. Predsednica komisije je morala zaradi Breznikovega zavlačevanja prestaviti že napovedano predstavitev svoje komisarske ekipe.
A v resnici je šef SDS ponovno miniral pozicijo države, ki mu je menda tako zelo pri srcu, v zameno za precej puhlo politično zmago, ki se je čez mesec dni ne bo spomnil praktično nihče več.
Položaj SDS v Evropski ljudski stranki (EPP) je uradno sicer trden, neuradno pa so v največji evropski strankarski družini sila nezadovoljni, ker evroposlanci iz vrst SDS niso glasovali za nov mandat Ursule von der Leyen in ne bodo podprli njene komisije.
Za Janšo velja, da ima dolg in maščevalen spomin. A verjetno ni daleč dan, ko bo ugotovil, da ima Bruselj kolektivno še daljšega. In, četudi na videz spodobnega, dosti bolj maščevalnega.
Menjava Tomaža Vesela z Marto Kos je kadrovsko sicer pametna poteza, politično pa je ponovno pokazala, da Robertu Golobu – vsej njegovi samozavesti navkljub – preprosto manjka kilometrine, da bi se izognil tudi najočitnejšim pastem srednješolskega razumevanja EU in vloge držav članic v njej.
Lekcije za prihodnost
SDS sama vsebina teh dokumentov seveda ne zanima. Gre zgolj za metanje sence na postopek oblikovanja komisije in nabiranje poceni političnih točk s trditvami, da gre za vprašanje nacionalne suverenosti. Kar je skoraj tako bedasto kot koalicijske teze izpred nekaj tednov, da mora – ravno tako zaradi obrambe suverenosti – Golob obdržati Vesela.
Ne eno ne drugo ne drži in kaže na to, da v Blatnem dolu tudi najbolj Evrope vešči politiki slednjo razumejo predvsem kot polje petelinjenja na domačem kupu gnoja. Kar je glavni razlog, da ima Slovenija v primerjavi z drugimi sorodnimi državami v EU manjši domet.
Človek bi si mislil, da sta bili lekciji iz časov Alenke Bratušek in Marjana Šarca dovolj, da bi se Slovenija zlahka izognila tretji zaporedni komisarski blamaži. A Robert Golob očitno vztraja pri tem, da mora napake storiti sam. Včasih tudi večkrat, da lekcija res zaleže.
Prišel bo dan, ko bo slovenski politični razred Evropsko unijo razumel kot okolje, ki omogoča lažje oblikovanje politik in ukrepov ter bolj premišljen razvoj vseh delov naše družbe. Pa tudi, da boj za prestiž in (evropski) denar ni sam sebi namen, temveč služi ciljem iz prejšnjega stavka. A tega dneva za zdaj še ni na vidiku.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc, podkaster, bloger, radijec in splošni nebodigatreba, ne nujno v tem vrstnem redu. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo soboto v mesecu.
