Ko digitalni pomočniki postanejo gospodarji

Spomnim se še tistih razmeroma davnih časov, ko ni bilo mobilnih telefonov in smo vse svoje komunikacije z oddaljenimi sogovorniki (uspešno) opravili s stacionarnimi telefoni. Dve desetletji v svetu komunikacij in informacijske tehnologije sta res zelo dolga doba in gotovo lahko pričakujemo, da bomo čez 20 let na to, kar se nam danes zdi kot vrhunec tehnološkega in storitvenega dosežka, gledali kot nekaj zastarelega. Podatkov je danes veliko več Ne morem točno reči, koliko oseb in telefonskih številk sem imel takrat v svojem osebnem telefonskem imeniku, a z gotovostjo lahko trdim, da jih je bilo manj kot danes. Ne le zato, ker je bila takrat ob vsakem imenu skoraj brez izjeme samo ena ali največ dve številki, temveč tudi zato, ker je v današnjih osebnih telefonskih imenikih vedno več imen. Takrat sem telefonske številke hranil v računalniku, kakšno sem morda zapisal na listek papirja ali v žepni rokovnik (takratna različica varnostne kopije), a tistih nekaj deset številk, ki sem jih takrat največ klical, so bile globoko zasidrane tudi v mojem spominu. Tiste, ki so še dejavne, pa so v mojem notranjem izbrisljivem pomnilniku zapisane še danes. Preprosta raba prehitro razvadi Listkom in žepnim rokovnikom pa je že zdavnaj odklenkalo. Njihovo poslanstvo so prevzele mobilne naprave, predvsem pametni telefoni. Vpišem podatek samo enkrat, pa se mi prek oblaka sinhronizira z vsemi napravami. Kaj češ lažjega. Prav zaradi preprostega vnosa in hitre dostopnosti mobilnim napravam radi zaupamo podatke tudi posameznikov, ki jih morda leto, dve ali več ne bomo poklicali. Zakaj pa ne – če bi mogoče potrebovali to številko, jo iz mobilnega telefona dobimo v hipu. Pravzaprav je niti ne potrebujemo, saj nam pametni digitalni spremljevalci omogočijo, da osebo pokličemo, ne da bi številke sploh videli. Kar nekaj logike je v tem, saj kličemo osebo, ne pa številke, mar ne? Ne igrati samo na eno karto Vse lepo in prav, dokler imamo mobilno napravo pri sebi in nam deluje. Toda včasih jo pozabimo doma, tudi izgubimo jo lahko ali nam jo ukradejo. Lahko pa preprosto omaga pod bremenom energetsko požrešnih aplikacij in storitev. Takrat pa podatkov naenkrat ni več na dosegu. Kaj pa zdaj? Takrat se pa izkaže, da velik del uporabnikov nima plana B in da ob nepredvidenih razmerah mobilna naprava ali kak drug digitalni pomočnik postane cokla. Pomislite: koliko vas ve iz glave telefonsko številko družinskega člana ali kolega v službi, ki bi mu morali sporočiti kaj nujnega, česar pa zdaj ne morete, ker nimate pri roki svojega delujočega mobilnega telefona? Morda boste našli govorilnico (niso še vse odpeketale v zgodovino) ali (bolj verjetno) koga, ki vam bo sposodil svoj telefon za nujen klic, a kaj vam to pomaga, če ne veste, kam poklicati. Nedavna raziskava je pokazala, da je ta scenarij zelo realen: dobra polovica Britancev si ne zapomni več kot tri telefonske številke, ki jih sicer redno kličejo. Preračunavam ... Drug primer: navigacijske naprave. Tudi ko jih ni bilo, smo vedno našli svoj cilj, a ni nobenega dvoma, da je z njimi vse neprimerno lažje. Če nič drugega, ker ni treba listati cestnega atlasa ali odpirati zemljevidov, ki včasih zavzamejo ves prostor potniške kabine v avtu. Ker "Špel'ca" posreduje navodila v pravem trenutku kar med vožnjo in se zato ni treba ustaviti. A v tem svetu nič ni perfektno, tudi navigacijske naprave ne. Lahko se pokvarijo. Digitalni zemljevidi so lahko netočni: zgodi se, da je kakšna kozja pot opredeljena kot cesta, manjkal pa je kakšen nov odsek, ki ga sicer sprotne posodobitve še niso zajele. V mestih, kjer so visoke stolpnice, je vidnost satelitov omejena in je posledično tudi določanje položaja nepravilno – naprava zmotno misli, da ste na neki drugi bližnji ulici in ponudi neuporabna navodila. Spreminjajo se ureditve prometa, enosmerne ulice in podobno, a traja nekaj časa, da digitalne zemljevide osvežijo s temi spremembami. Obdržati zadnjo besedo Zato mora končno presojo vedno opraviti voznik s svojo glavo – že res, da navigacijska naprava velikokrat pomaga na poti do hitre in pravilne odločitve, a ne vedno. Slepo zaupanje tehnologiji lahko zapelje v slepo cesto – dobesedno in prispodobno. Napravam ne smemo dovoliti, da mislijo namesto nas, saj temu niso bile nikoli namenjene. Naprave nimajo možganov, imamo jih ljudje. Pa še vedno ni za v staro šaro niti tisti znani rek "kartu čitaj, seljaka pitaj" (v svobodnem prevodu: beri zemljevid, vprašaj domačina).