Kje ste, e-volitve?

Pred nekaj dnevi sem na Dnevniku hrvaške televizije – in to kar med precej udarnimi novicami – lahko slišal, da bo "hrvaška javna uprava močno poenostavila postopke pridobivanja izpiskov iz matičnih knjig" tako, da bo uvedla možnost elektronskega naročanja.

Na dolge vrste smo pri nas (skoraj) pozabili

Prispevek so spremljali posnetki nepreglednih množic čakajočih v vrstah za naročilo in prevzem teh listin, ob katerih se mi je posebej milo storilo, da vsem nam uporabnikom elektronskih storitev slovenske javne uprave v ta namen že dolgo ni več treba iti na upravno enoto.

Sam je nisem obiskal že od ne vem kdaj – nazadnje je to bilo ob naročilu novega potnega lista, saj zajema biometričnih podatkov za čip v tej listini pa le ne morejo opraviti na daljavo. Ne le izpiski iz matičnih knjig (ki so pri nas, mimogrede, brezplačni, na Hrvaškem pa jih je treba plačati slabe štiri evre na nacionalnem ali skoraj šest evrov na mednarodnem obrazcu), tudi številna druga potrdila državnih ustanov je pri nas mogoče dobiti zelo hitro prek interneta z enim od akreditiranih digitalnih certifikatov.

Celo prometno dovoljenje je mogoče podaljšati prek e-uprave, le da je postopek nekoliko počasnejši kot na okencih, saj je treba pri e-podaljševanju vsakokrat pridobiti novo prometno dovoljenje, staro pa poslati nazaj v ovojnici s plačano poštnino, ki jo priložijo v pošiljki z novim prometnim dovoljenjem.

Morda v tem zadnjem primeru malo okorno, a je v vsakem primeru poslovanje z e-upravo v primerjavi z obiskom okenc hitreje, z veliko manj odvečnih poti in skoraj brez papirja, kar je ne nazadnje tudi gozdovom prijazno. Pa tudi ceneje je, saj je pri upravnih postopkih, kjer je predpisana upravna taksa, ta v primeru e-poslovanja znižana na polovico.

Široko uporaben državljanski certifikat

Udobje e-uprave imamo v Sloveniji že zelo dolgo, tudi z davčno upravo lahko že veliko let poslujemo brezpapirno – vsaj glede oddaje napovedi in podatkov, saj DURS še vedno sklepe in odločbe vroča papirnato, tudi takrat, ko znesek odmerjene davčne obveznosti ne dosega niti njihovega stroška poštnine za dostavo odločbe priporočene pošiljke s povratnico.

Z državljanskim certifikatom, ki nam ga SIGEN-CA izda brezplačno (na Hrvaškem je za izdajo primerljivega certifikata treba odšteti slabe tri evre), lahko pregledujemo tudi svoje evidence pokojninske dobe in še marsikaj drugega, kar morda še niti nisem odkril (ker do zdaj nisem potreboval).

Niso le naši jugovzhodni sosedje tisti, ki nam lahko zavidajo na stopnji informatizacije poslovanja javne uprave z državljani: naši zahodni sosedje Italijani v nekaterih občinah izdajajo osebno izkaznico, ta je na papirnatem obrazcu nepraktičnega formata, še vedno tako, da osebne podatke imetnika vpišejo s – pisalnim strojem. Če ne bi videl na lastne oči, ne bi zlahka verjel.

Toda …

Zadovoljstvo nad e-upravo pa mi zadnje čase z drugačnim predznakom dopolnjujejo sveže domače novice o verjetno ta trenutek najbolj vroči dnevnopolitični temi: bližajočih se predčasnih parlamentarnih volitvah. V mislih imam tisti del o iskanju možnosti za glasovanje za volilne upravičence, ki bodo ta dan na dopustu v tujini.

Če odmislimo dejstvo, da bo zaradi nič kaj prijaznih gospodarskih razmer število tistih, ki si bodo lahko privoščili dopust v tujini, letos najverjetneje občutno manjši, kot bi bil pred petimi leti, so predlagane rešitve zelo daleč od sicer visoke stopnje digitalizacije pri komunikaciji med državljani in državo.

Slabo, slabše, še slabše …

Lahko sporočite naslov v tujini, kamor vam bodo poslali glasovnico, ki jo boste potem lahko vrnili po pošti.

Pa poglejmo, kaj to pomeni zgolj stroškovno: poštnina za dostavo glasovnice je (najmanj) 55 centov, temu je treba prišteti še strošek ovojnice in najmanj 15 do 20 minut skupnega dela za vse tiste uslužbence, ki pri tem procesu sodelujejo: sprejem prijave za glasovanje na daljavo, priprava seznamov, tiskanje naslovov, vstavljanje glasovnice, posredovanje do pošte …

Verjetno sem zaokrožil zelo navzdol, če rečem, da je dodatni strošek države z vsako tako glasovnico okoli tri evre. Pomnožimo to s številom volivcev, ki bodo izkoristili to možnost …

Počitnikarjem na Hrvaškem in v Grčiji sporočajo, da bodo imeli na voljo volilna mesta v Zagrebu in Atenah. Že vidim kolone zavednih slovenskih volivcev, ki bodo žrtvovali dragocen čas svojega dopusta in namenili svoj tedenski zaslužek za dodatne potne stroške zato, da bi prišli z Mljeta ali Visa v Zagreb ali s kakšnega od oddaljenih grških otokov v Atene (odklop sarkazma).

Dopustujočim v Istri predlagajo možnost glasovanja v bližnjih krajih Slovenske Istre. Res, nič lepšega skrajšati dopust za en dan ali preusmeriti en dan dopusta v razbeljeno pločevino, ki se bo po polžje, kot je to običajno za poletne nedelje, premikala po istrskem ipsilonu in čez hrvaško-slovenski mejni prehod na slabo prepustne slovenske državne in lokalne ceste proti Piranu, Izoli ali Kopru (in za nekatere potem še na podoben način nazaj).

Ne sliši se vabljivo, vsaj meni ne.

Estonci, svetujte, pomagajte

Kje pa so e-volitve? Ali ne bi bilo bolj pametno tisti denar na račun dodatnih stroškov glasovanja po pošti, ki sem ga nekako ocenil dva odstavka višje, preusmeriti v uvedbo elektronskega glasovanja, ki bi bilo trajna rešitev za te in mnoge druge primere.

Kako je Estoncem že zdavnaj uspelo uvesti e-volitve, Slovenija, kjer je očitno veliko znanja o učinkoviti informatizaciji javne uprave, pa je na tem področju obstala?

Morda boste rekli: kdo bo kakšnega upokojenca s podeželja navadil na kaj takega, kot je elektronsko glasovanje?

Kot prvo, e-glasovanje ne bi v celoti nadomestilo volilnih mest, enako kot e-uprava ni odpravila upravnih enot. Kot drugo, pa nič manj pomembno: zakaj podcenjevati starejše in njihovo pripravljenost na sprejem novih načinov? Samo en primer: po nekaterih statistikah so prav oni zdaj najhitreje rastoča skupina na družbenih omrežjih.

Volišča povsod, kjer so volivci

Sicer pa največja težava teh prihajajočih volitev ni, kako omogočiti glasovanje tistim, ki bodo takrat na dopustu. Veliko bolj pomembno je poiskati odgovor, zakaj tudi tisti prevladujoči del volivcev, ki bo tisto julijsko nedeljo ostal doma, ne bo čutil potrebe ali smisla oddati svojega glasu.

Zgolj nepraktičnost nedeljskega poletnega termina zagotovo ni edini odgovor na to vprašanje, a so ravno Estonci z e-volitvami dosegli tudi bistveno višje volilne udeležbe, ki niso več odvisne od tega, ali bo v volilno nedeljo zjutraj posijalo sonce in volivce prepričalo, da je čas bolje preživeti na izletu oziroma ali dopustu kot pa na voliščih.

Z e-volitvami pa bi bile volitve lahko povsod tam, kjer so volivci, zato ne bi več imeli izgovorov za neudeležbo – razen če morda prav s tem izražajo svoje mnenje. A to je že druga zgodba.