Samo Rugelj: Kje dobiti nekaj denarja za kulturo, obrambo in še kaj

Če govorimo o kulturi in minimalnih vsotah, ki bi pomirile razburjene in izločene kulturne producente, gre za vsoto nekaj milijonov evrov. S podobnim denarjem bi lahko uredili tudi osnovna pomanjkanja pri opremi naše vojske (seveda ne govorim o orožju, temveč o obutvi, oblekah itn.). Z nekaj deset milijoni evrov, namenjenimi za te in druge podobne reči, bi torej lahko pogasili največje javne požare. Postavlja se vprašanje, kako in kje bi lahko dobili ta denar.

Do odgovora bomo skušali priti prek ovinka in ne čisto tam, kjer ga morda pričakujete.

Pridržek

Na začetku tega besedila je potreben pridržek: tole razmišljanje ni strokovna analiza, temveč zgolj pogled nekoga, ki stanje našega javnega dolga, ta se je od leta 2008 pa do leta 2014 povečal za šestkrat, s pet milijard na 30 milijard evrov, pozorno spremlja že vse zadnje desetletje. Ob tem je treba poudariti tudi to, da je precej težko dobiti točne informacije, pod kakšnimi odplačilnimi pogoji, v kakšni višini in s kakšno odplačilno dobo so bila sklenjena državna posojila, ki smo jih prejeli od tujih institucij, in kakšna so bila dodatna pogojevanja za prejem teh posojil. Zato se to besedilo z javnim dolgom in obrestmi ukvarja zgolj povsem praktično, torej kot bi šlo za navaden podjetniški ali osebni dolg.

Nekaj besed o slovenskem javnem dolgu

Če živiš in delaš v Sloveniji, imaš do javnega dolga podoben odnos kot tista pregovorna žaba, ki se počasi kuha v vse bolj segreti vodi, pa tega ne opazi. To pomeni, da se z javnim dolgom bolj ali manj ne ukvarjamo. Kot kaže tabela, ki so jo lani na podlagi podatkov Banke Slovenije objavili v Delu, je (bila) višina slovenskega javnega dolga v zadnjih štirih letih bolj ali manj nespremenjena, nihala je navzgor in navzdol za nekaj odstotkov, pa čeprav smo v zadnjih letih po uradnih gospodarskih podatkih že beležili kar lepo gospodarsko rast.

Povečanje glavnice javnega dolga za 25 milijard v obdobju 2008–2014 nam je tako v zadnji štiriletki kljub ugodnim razmeram uspelo nevtralizirati (oziroma zmanjšati) samo minimalno, morda za pet odstotkov povečanja v obdobju po letu 2008.

Da javni dolg ni niti volilna tema, kaže to, da pretendenti na ključne položaje v naslednjem parlamentarnem mandatu počasi že združujejo svoje vrste, v medije so en za drugim že začele pronicati tudi glavne točke nekaterih programov, s katerimi bodo želeli politiki aktivirati svojo volilno bazo, vendar za zdaj še nikjer nisem slišal, da se ima kdo namen zavzeti tudi za resnejše znižanje našega javnega dolga.

Slovenski javni dolg od zunaj

Zaradi vsega tega je dobro, da se na slovenski javni dolg kdaj pogleda tudi od zunaj. To je nedavno na svoj način naredila bosanska televizija TV1, ki je primerjala javne dolgove nekdanjih jugoslovanskih republik. Pokazali so naslednje tabelo:

Foto: N1

Kaj vidimo v tabeli? Po eni strani to, da je Slovenija najbolj zadolžena med vsemi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami v absolutnem smislu (Hrvaška ji sicer tesno sledi), po drugi pa to, da je slovenska javna zadolžitev daleč največja tudi na vsakega prebivalca posamezne države (Slovenija je zadolžena približno 15 tisoč evrov na vsakega prebivalca, Hrvaška že več kot pol manj).

Kar gotovo manjka, je pregled zadolženosti glede na obrestno mero, ki jo vsaka država plačuje za svoj dolg, a mi podatkov v zvezi s tem ni uspelo dobiti. Drugo je zadolženost glede na bruto domači proizvod (BDP) posamezne države, kjer so številke približno naslednje, razvrščene pa so glede na BDP na prebivalca:

Slovenija: BDP ca. 22 tisoč dolarjev na prebivalca, vse skupaj 44 milijard dolarjev, dolg 28 milijard evrov, zadolženost torej približno 75 odstotkov letnega BDP,

Hrvaška: BDP 12 tisoč dolarjev na prebivalca, vse skupaj 50 milijard, dolg 28 milijard evrov približno 70 odstotkov letnega BDP,

Črna gora: BDP 6.700 dolarjev na prebivalca, vse skupaj štiri milijarde dolarjev, dolg 1,7 milijarde evrov, zadolženost približno 50 odstotkov BDP,

Srbija: BDP 5.300 dolarjev na prebivalca, vse skupaj 38 milijard dolarjev, dolg 20 milijard evrov, zadolženost torej približno 60 odstotkov BDP,

Makedonija: BDP pet tisoč dolarjev na prebivalca, vse skupaj deset milijard dolarjev, zadolženost 2,7 milijarde evrov, torej približno 30 odstotkov BDP,

BIH: BDP 4.700 dolarjev na prebivalca, vse skupaj 16 milijard dolarjev, zadolženost 5,5 milijarde evrov, torej približno 40 odstotkov BDP.

Slovenija je torej najbolj zadolžena tudi glede na svoj bruto domači proizvod.

Slovenski javni dolg proti jugoslovanskemu (majhna digresija)

Tisti, ki se spomnite osemdesetih let prejšnjega stoletja, imate gotovo v glavi vse od stabilizacije, hiperinflacije, politične destabilizacije, rožljanja z orožjem na nekaterih jugoslovanskih mejah itn. Vse to je bilo tudi posledica takratnega ogromnega javnega dolga, ki si ga je s svojim neučinkovitim družbenim sistemom nakopala Jugoslavija. Kolikšen je bil ta dolg? V obtoku je bila številka 20 milijard dolarjev. Kaj to pomeni, kaže naslednja tabela.

Foto: N1

Rajnka Jugoslavije je bila torej zadolžena za približno 20 milijard evrov, zdajšnje države, ki so nastale iz nje, pa so zadolžene kar za 90 milijard evrov. Jugoslavija je razpadla, zdajšnje države pa se še kar nekako držijo skupaj. Že Slovenija sama je trenutno bolj zadolžena v absolutnem smislu, kot je bila Jugoslavija v svojih najslabših časih.

Kolikšen del jugoslovanskega BDP je predstavljala tedanja zadolžitev? Po dostopnih podatkih je BDP na prebivalca v začetku devetdesetih let znašal približno pet tisoč dolarjev na prebivalca, kar pomeni, da je bil celoten BDP Jugoslavije približno sto milijard dolarjev. Zadolženost v višini 20 milijard zdajšnjih evrov je torej predstavljala 20–25 odstotkov BDP, torej je bila manjša od tega, ki jo beležijo zdajšnje države (še enkrat, številke so približne). Seveda pa naj bi imela Jugoslavija še precej večji notranji dolg itn.

Kaj je torej, glede na vse povedano in prikazano, sklep v zvezi s slovenskim javnim dolgom? Sklep je ta, da dolga ne bo mogoče kar tako zmanjšati v večji meri in v nekem doglednem časovnem obdobju.

Torej?

Podjetniška primerjava

Predstavljajte si, da naenkrat podedujete veliko podjetje, ki letno prinaša nekaj presežka prihodkov nad odhodki, vendar pa je obremenjeno s kar nekaj hipotekami, saj si je pred leti zaradi slabega poslovanja nakopalo velik dolg. Na ta dolg iz preteklosti zdaj plačujete približno triodstotne obresti, ki so veljale takrat, te pa vam požrejo večino presežkov, ki jih ustvarite.

Ob tem ugotovite, da je višina obresti, ki jih morate plačevati na ta dolg, veliko večja od višine obresti, ki jih dobite na svoje osebne ali pa podjetniške depozite pri njihovi vezavi v banki. Kaj bi si prizadevali čim prej storiti?

Vsekakor to, da bi najeli nova posojila po čim nižji obrestni meri in z njimi odplačali stara posojila po visoki obrestni meri.

Zdaj pa to prenesimo na slovenski javni dolg.

Obresti na javni dolg

Kaj vse to pomeni za našo bližnjo prihodnost in torej tudi naslednjo vlado? Po eni strani so prizadevanja za zniževanje javnega dolga ob trenutni gospodarski rasti skoraj nujna in logična, saj kdaj pa naj se to zgodi, če ne v teh pogojih. Po drugi strani pa je dedovanje javnega dolga lahko tudi vnaprejšnje opravičilo, da se v zvezi z njim ne naredi nič bistvenega, saj ta problem obstaja že "od prej".

Poleg tega so tu tudi pritiski javnega sektorja na plače itn., ki bodo zarezali v morebitne presežke. Zato je ključno vprašanje, kaj se bo v bližnji prihodnosti naredilo z obrestmi na javni dolg. Te so še zmeraj ogromne, saj znašajo približno tri odstotke glavnice.

Po podatkih Banke Slovenije so v zadnjih letih v zvezi s tem naredili nekaj pozitivnih sprememb. Pred časom so recimo sporočili naslednje: "Redno refinanciranje evrskega dolga in predčasno refinanciranje dražjega dolarskega dolga s cenejšim evrskim ima za posledico znižanje obrestnih izdatkov in s tem doseganje pomembnih proračunskih učinkov. V letu 2017 je tako strošek obresti državnega proračuna znašal 960 milijonov evrov. V letu 2016 je ta znašal 1.064 milijarde evrov, kar primerjalno pomeni znižanje stroškov za obresti za 104 milijone evrov. V letu 2018 se strošek obresti državnega proračuna znižuje na 870 milijonov evrov, kar pomeni dodatno znižanje stroškov za obresti še za 90 milijonov evrov."

V obdobju 2016–2018 smo torej dosegli pomembno razliko 194 milijonov evrov manj obresti. Vendar pa preostalih 870 milijonov evrov obresti še vedno predstavlja skoraj triodstotno obrestno mero na celoten dolg. Ta je precej višja od obresti, ki jih na svoje depozite pri slovenskih bankah dobivajo posamezniki in podjetja.

Če bi nam torej uspelo doseči znižanje skupne obrestne mere našega javnega dolga samo za denimo pol odstotka, kar v trenutnih finančnih razmerah ne bi smelo biti nemogoče, bi že s samo s tem lahko prihranili dodatnih 150 milijonov evrov. Če bi višino obrestne mero znižali za cel odstotek, bi lahko prihranili skoraj 300 milijonov evrov. To je veliko denarja, ki bi lahko bistveno dvignil kakovost javnega življenja v Sloveniji.

Recimo bobu bob: precejšen del kakovosti slovenskega javnega življenja vsako leto namreč odteka prav za plačevanje obresti na naš javni dolg.

Sklep

Napisal sem že, da nobena od političnih strank po mojem vedenju v svojem programu za prihajajoče volitve ne vsebuje prizadevanj za bistveno znižanje javnega dolga. Verjamem tudi, da bi bilo tako zavezo težko uresničiti. Nobenega razloga pa ni, da ne bi v svoj program vključili vsaj prizadevanja za znižanje obresti na javni dolg!

Zdaj je najbrž že jasen odgovor na vprašanje iz naslova tega besedila, kje dobiti denar za kulturo, obrambo itn. Z resnejšimi proračunskimi prihranki pri plačevanju obresti na javni dolg v prihodnjih letih.

Potrebni milijoni za kulturo in obrambo bi pri tem predstavljali zgolj majhen drobiž.