Karte so malce premešane

Kot se dogaja pogosto, smo bili tudi letos že v prvem krogu priče velikemu presenečenju. V skupini B, ki velja za daleč najtežjo na prvenstvu, so v prvem krogu poraz doživeli Nizozemci, pred prvenstvom po mnenju mnogih ob Nemčiji in Španiji glavni favoriti za končni naslov. Španija je podobno usodo doživela pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu, pa potem šla do konca, bo pripomnil marsikdo. Že res, a Špance sta čakali tekmi proti Čilu in Hondurasu. Nizozemci so pred veliko težjo nalogo. Reševati se bodo morali proti Nemcem in Portugalcem. Največ hvalospevov so si prislužili Rusi, ki so pri zmagi nad Češko s 4:1 res navdušili in se hitro prebili do vloge enega izmed od favoritov za najvišja mesta. Hitrost, tehnika in konkretnost v zaključkih akcij so lastnosti, ki krasijo Andreja Aršavina, Alana Dzagojeva in preostale. Če bodo v podobnem slogu nadaljevali tudi na naslednjih tekmah, lahko pridejo daleč. Pravzaprav Rusi niti niso preveliko presenečenje, podobno so igrali že pred štirimi leti v Švici in Avstriji. Zanimivo bo videti, kako bo njihov atomski nogomet videti na tekmah proti močnejšim reprezentancam, a za zdaj zagotovo obetajo veliko. Drugo najvišjo zmago prvega kroga so dosegli Hrvati, ki so bili s 3:1 boljši od Irske. Štart naših sosedov je natanko tak, kot so si ga želeli, a za kaj več bo potrebno treba počakati na tekme proti boljšim nasprotnikom. Irska to pač ni. Kdo je še prijetno presenetil? Zagotovo Italija, ki je vnovič dokazala, da je pod Cesarejem Prandellijem povsem drugačna ekipa, kot smo jo gledali pred tem. Italijani delujejo zelo dobro. Ob zgodovini, ki jo imajo, gredo lahko daleč. Tudi do konca, seveda.

Pravljica ukrajinskega heroja

Branilka naslova je razočarala, španski navijači so jezni predvsem na selektorja Vicenteja del Bosqueja, ki je prvo tekmo začel kar brez klasičnega napadalca. Skušal je kopirati Barcelono, a očitno pozabil, da Lionel Messi ni Španec. Kljub temu so kritike, ki jih mora prenašati umirjeni in pragmatični trener, zagotovo nekoliko pretirane. Ne nazadnje je vseeno prišel do točke proti štirikratnim svetovnim prvakom, prav tako pa ne gre pozabiti, da so ga poškodbe prikrajšale za dva morda ključna reprezentanta. Stebra obrambe Carlesa Puyola in daleč najboljšega strelca izbrane vrste Davida Villo. Mnogi so veliko pričakovali od Francije, ki pa v prvi tekmi ni navdušila. Časa je po remiju z Angleži še dovolj. Podobno velja za Nemce, ki so ob ne najboljši igri proti Portugalski – ta bo kljub odličnemu Cristianu Ronaldu težko prišla do četrtfinala -, –, prišli do polnega izkupička. Francozi in Nemci se še ogrevajo. V naslednjih tekmah bodo zagotovo na pravi ravni. Kaj napisati o Angliji? Pod vodstvom Royja Hodgsona ne deluje najbolje, a jo je vseeno ne gre odpisati. Toliko bolj ne zato, ker se ji bo pozneje priključil Wayne Rooney. Prav napadalec Manchester Uniteda je tisti, ki ga Angleži najbolj pogrešajo. Grki kot Grki so spet pokazali, da se znajo izvleči tudi iz najbolj zapletenih situacij, Čehi ob Ircih delujejo morda celo najslabše od vseh sodelujočih ekip. Od reprezentantk domačink so strokovnjaki veliko več možnosti pripisovali Poljski, ki pa je v prvem krogu razočarala in optimizem poljskih navijačev je hitro splahnel. Na drugi strani je Ukrajina prišla do zmage, pravcato pravljico pa je spisal Andrij Ševčenko, ki je zgolj zaradi Eura pred domačimi navijači prestavil odhod v pokoj. Pri 35 letih ga niti nismo pričakovali v začetni postavi. Ko je zapravil lepo priložnost v prvem polčasu, smo zmajevali z glavo, v drugem polčasu pa je z dvema zadetkoma poskrbel za preobrat in zmago Ukrajine z 2:1. Mojster za vedno ostaja mojster. Kljub trem točkam v uvodu pa Ukrajince čaka še veliko dela na tekmah proti Franciji in Angliji. Pot Poljakov naj bi bila nekoliko lažja. Udarili se bodo s Čehi in Rusi. V prvem krogu prvenstva smo videli dober nogomet, zato smo lahko pred nadaljevanjem optimisti.

Sodniki dovoljujejo igro

Nekaj besed o sojenju. Po otvoritveni tekmi med Poljsko in Grčijo, ko se je s serijo spornih odločitev osmešil Španec Carlos Velasco Carballo, ki je pokazal kar dva rdeča kartona, smo se zbali, da bo to prvenstvo polno kartonov in morda tudi sodniških fars. Že po nekaj naslednjih tekmah smo bili mirni. Sodniki so očitno dobili navodila, da dovoljujejo čim več igre in skušajo kolikor se da malo siliti v ospredje. Pravilno. Na preostalih sedmih tekmah, če odštejemo uvodno, smo videli bolj malo rumenih kartonov in nobenega rdečega. Na tekmi med Nizozemsko in Dansko je pravico sodil naš Damir Skomina, ki je pred prvenstvom veljal za enega tistih, ki utegne soditi v velikem finalu. Sodil je zelo solidno. Škoda le za dogodek v zaključku tekme, ko so Danci igrali z roko v svojem kazenskem prostoru. Nizozemci so zahtevali enajstmetrovko, najboljši slovenski sodnik je odmahnil z roko. Številni strokovnjaki pravijo, da upravičeno, a ker so izgubili, je jasno, da so Nizozemci s prstom pokazali proti Skomini. In dvignili veliko prahu. Upajmo, da jih tisti, ki so odgovorni za delegiranje sodnikov, ne bodo poslušali.

Strah Zahodne Evrope pretiran

Še malce o prvenstvu. Pred letošnjim Eurom, ki je prvič po desetletjih spet v Vzhodni Evropi, je bilo veliko bojazni. Po prvih dveh dneh so z naslovnic raznoraznih medijih že silili neprijetni naslovi iz Poljske in Ukrajine. Rasizem, smrt španskega navijača, razgrajanje Rusov in Poljakov. A če poskušamo biti objektivni, se zdi, da je poročanje medijev iz Zahodne Evrope tudi kanček senzacionalistično. Že pred začetkom so prvenstvo označili za zelo tvegano. K vnašanju strahu med navijače, ki so se podali na prizorišči prvenstva, so prispevali tudi številne z nespametnimi izjavami. Spomnimo se le besed nekdanjega angleškega branilca Sola Campbella, ki je rojake svaril, naj se ne podajo v Ukrajino in na Poljsko, saj se ne bodo vrnili živi. Skrajno netaktno. Stvari, ki se dogajajo, so stalnica vseh prvenstev. Po prvih nekaj dneh se zdi, da letos ni nič drugače, kot je bilo na prejšnjih prvenstvih. Upajmo, da se ne motimo.