Kaj bi bilo, če bi bilo …

Kolikokrat ste zaslonsko ozadje s te fotografije zagledali – ali ga morda še vedno gledate – na zaslonu svojega računalnika? Ali je sploh kdo med nami, ki te fotografije takoj ne poveže z Microsoftovim najbolj dolgoživim operacijskim sistemom Windows XP, ki mu po dvanajstih letih življenja prav naslednji teden njegovi redmondski snovalci želijo odreči uradno podporo s posodobitvami in predvsem varnostnimi popravki? Windows XP se (ne) poslavlja Microsoft vztraja, da Windows XP ne zna in ne zmore več izkoriščati vseh zmogljivosti nove računalniške strojne opreme – toda Windows XP ostaja še vedno globoko zasidran v naš vsakdanjik. Po nekaterih ocenah analitikov še vedno več kot 90 odstotkov bankomatov po vsem svetu deluje na neki od izpeljank tega operacijskega sistema, ni malo niti gospodinjstev in podjetij, ki ga še imajo na svojih predvsem namiznih računalnikih (marsikje drugje po svetu celo več kot pri nas). A danes, le nekaj dni pred ugašanjem uradne podpore za "ikspeje", ne bom pisal o tem, kaj to pomeni za varnost tistih, ki mu bodo še naprej ostali zvesti, in o tem, ali je odhod tega operacijskega sistema na tak način in v tem času najboljša poteza. Tokrat bom pisal o tistem zaslonskem ozadju z zelenimi neporaščenimi grički pod pomirjajočimi snežno belimi obliki na nebeški modrini, ki je postal sopomenka za ta operacijski sistem. Ni Irska, temveč Kalifornija V nasprotju s prepričanji nekaterih, da je na fotografiji motiv z Irske ali Nove Zelandije, je posnetek nastal ob avtocesti v kalifornijski dolini Napa, sicer vinorodni regiji blizu San Francisca. Januarja leta 1996, kmalu po nevihti, ga je posnel danes 73-letni fotograf Charles O'Rear – Chuck (pa je vsaj priimek irski, če že ni motov s fotografije), ko se je peljal na obisk k svojemu takratnemu dekletu, danes ženi. Materialne pravice za to fotografijo je leta 2001 prodal Microsoftu, ta ga je menda le z minimalnimi barvnimi popravki uporabil kot zaslonsko ozadje z imenom Bliss (Popolna sreča). Če bi vedel ali vsaj slutil … Danes O'Rear javno obžaluje svoj pogajalski izkupiček pri prodaji te fotografije. Microsoftu jo je namreč prodal za enkratno plačilo, brez časovne ali kakršnekoli druge omejitve pri pravicah do nadaljnje uporabe. Zdaj je prepričan, da bi moral vztrajati pri plačilu po količini uporabe – ob številu prodanih licenc operacijskega sistema ni težko izračunati, da bi že nekaj bakrenih kovančkov na izvod predstavljalo več kot spoštovanja vreden zajeten kup denarcev. Pravi, da bi mu že del enega samega dolarskega centa po vsakem prikazu, v uporabi naj bi bilo okrog ene milijarde izvodov tega operacijskega sistema (vsi sicer ne nujno zakonito), prinesel veliko več kot takratno enkratno izplačilo, katerega višine ni želel razkriti. Nekdo je vedno pripravljen sprejeti nižje plačilo Danes očitno žalosten fotograf verjetno ni bil prvi, ki se je o tem pogajal z Microsoftom, a je bil očitno bodisi prvi bodisi najboljši med manjšim delom tistih, ki so pri odkupu pristali na enkratno izplačilo. Morda zato, ker mu je bila takrat enkratna vsota videti privlačna, morda zato, ker je presodil, da se bolje ne bo mogel izpogajati, morda zato, ker si ni predstavljal, kako intenzivno bo Microsoft uporabljal njegovo fotografijo. Microsoft pa je imel svoj izračun in so njegovi magi dobro vedeli: če nam lepe fotografije ne proda Chuck, bo slej ko prej prišel drug fotograf, ki bo vabo sprejel. Neusmiljen zakon ponudbe in povpraševanja v zaostrenem poslovnem okolju, kjer vse preveč odločajo celice s številkami v programu za razpredelnice. Povedali so mu, naj vzame ali pusti. Ni težko biti pameten zdaj – kako pa bi ravnali takrat na njegovem mestu? Po toči zvoniti je prepozno O'Rear še vedno sodeluje z Microsoftom – prav zdaj je aktiven v njihovi kampanji po Avstraliji, s katero skušajo uporabnike prepričati o pomenu prehoda z operacijskega sistema Windows XP na "sedmico" ali "osmico". A svojega nezadovoljstva glede slavne fotografije in Microsofta vendarle ne skriva. Vse in vsi smo na trgu Takrat se mu je to zdelo sprejemljivo, a če je resnično verjel, da cena ni prava, bi lahko odstopil. Imel bi sicer nekaj manj denarja, a obenem tudi neprecenljiv občutek, da je ravnal v skladu s svojimi prepričanji. Vsak naj presodi, kaj je zanj pomembnejše, ali naj se sprijazni, da je na tem svetu očitno vse naprodaj. Vprašanje je le, na kakšno ceno bo kdo pristal.