Janez Šušteršič: Kaj res pomeni politika sodelovanja?

Ljudje že leta vedno znova izvolijo nekakšne nove obraze – predvsem zato, ker lahko vanje kot na nepopisan list projicirajo vse tisto, kar si od politikov želijo, pa nikoli ne dobijo. Ker tako v resnici volijo svoje fantazije, izvolijo pa konkretnega človeka, ni nič presenetljivega, da novi obrazi hitro doživijo usodo Doriana Graya – s to razliko, da njihov propadajoči portret lahko vidimo vsi razen njih samih.

Tudi beseda sodelovanje je nekakšen "novi obraz" politike. Je pravo nasprotje vsega, kar naša politika danes je, in zato si lahko pod tem predstavljamo vse tisto, kar si želimo, da bi politika bila, pa ni. Parola o političnem sodelovanju je zato na volitvah lahko uspešna ravno toliko, kolikor ji bo uspelo ostati prazni označevalec, nepopisan list, ki ga bodo še vedno upajoči in tavajoči volivci lahko napolnili vsak s svojo vsebino.

Zato ni nič presenetljivega, da tistim, ki o sodelovanju največ govorijo – včeraj Pahorju, danes Logarju – mnogi očitajo vsebinsko praznost ter izogibanje jasnemu opredeljevanju do ravnanja in besedovanja drugih politikov, zlasti seveda Janše. Vendar drugače niti ne more biti. V sami naravi sodelovanja je, da nikogar ne obsojaš, nikomur ne deliš javnih ukorov in da svojo vsebino podrediš tistemu, kar se zdi pametno ali sprejemljivo tudi drugim.

Poslušanje namesto govorjenja

Ljudi, ki resnično želijo sodelovati, na različnih sestankih in razpravah prepoznamo po tem, da govorijo manj kot drugi, ker večino svoje energije vlagajo v poslušanje. Ko se oglasijo, se bolj kot promociji lastnih zamisli posvetijo iskanju skupnih točk s tistim, kar so slišali od drugih – ne glede na to, na kakšen način, morda tudi žaljiv ali pretiran, je bilo kaj povedano, in seveda ne glede na to, kdo je kaj povedal. Ker se izogibajo ekspresivnemu izražanju lastnega mnenja in agresivnemu kritiziranju drugih, za njih pogosto obvelja, da so sicer pametni in prijetni ljudje, ampak da nihče ni najbolje razumel, kaj so želeli povedati.

Aktualni predsednik vlade Robert Golob Foto: Matic Prevc/STA Politiki v volilnih kampanjah običajno uporabljajo prav nasprotno komunikacijo od pravkar opisane. Čustvenost, barvitost, kritika stališč drugih, poudarjanje svojega prav, različnosti in prednosti pred preostalimi kandidati se zdijo kot nekakšna naravna govorica politične kampanje. Politik, ki bi v kampanji bolj poslušal kot govoril, ne odgovarjal z enako mero na provokacije in napade drugih ter iskal stične točke namesto razlik, bi v takšnem cirkusu hitro izpadel kot nekdo, ki se je znašel nekje, kjer nima česa iskati.

Zadržanost in ponižnost

To seveda ne pomeni, da politik, ki se promovira z obljubo sodelovanja, ne sme imeti lastne vsebine. Nasprotno, mora jo imeti, sicer v razpravah o tem, kaj narediti in s čim bi se lahko strinjala večina, večja od nujne za politično preživetje, ne bi imel česa ponuditi.

Vendar mora ta vsebina ostati v ozadju, biti zgolj ponudba, ki se lahko prilagaja in spreminja, ne pa nekaj, od česar "za nobeno ceno ne bomo odstopili". Njene rdeče črte morajo biti dovolj široke, da lahko vključijo vse razen najbolj skrajnih ter škodljivih stališč in rešitev. Predvsem pa se morajo nanašati na vsebino, ki je "nikoli ne bi mogli sprejeti", ne pa na konkretne politike, s katerimi "nikoli ne bi hoteli sodelovati".

Še bolj kot lastno vsebino mora znati tak politik v ozadje potisniti svoj ego – in verjemite, za večino je to najtežje. Namesto trkanja po prsih, hvaljenja samega sebe in sprožanja navdušenih odzivov pri svojih navijačih se mora naučiti svojo promocijo graditi na skupnih dosežkih in dogovorih politične večine, tudi kadar se z njimi ne strinja in bi se sam, če bi se lahko, odločil kako drugače.

Prvak opozicijske SDS Janez Janša Foto: Matic Prevc/STA

Pragmatičnost in kompromisarstvo

Sodelovalna politika mora znati prisluhniti vsem stališčem in predlogom, in to ne glede na to, od koga prihajajo in kakšna ideologija stoji za njimi, poiskati stične točke med njimi ter iz njih oblikovati svoje rešitve in ukrepe. Ne gre torej za iskanje najboljših rešitev, ampak bolj za takšne, s katerimi lahko vsi nekako za silo živimo, ki se jih da izpeljati, ne da bi pol države dvignili na noge, in ki dejansko lahko tudi kaj premaknejo na bolje – ter se izognejo temu, da bi jih ob prvi priliki ukinili s kakšnim zakonom o odpravljanju škodljivih posledic prejšnje vlade.

Takšna politika bo hitro deležna očitkov o kompromisarstvu, oportunizmu in pragmatičnosti. Vendar danes v politiki morda ničesar drugega ne potrebujemo bolj kot prav pragmatičnosti.

Medtem ko se ideološko in konceptualno prepiramo o tem, ali naj bodo javni sistemi bolj državni ali bolj zasebni, kakšni so pravični davki, ali so migranti vredni usmiljenja ali preganjanja ter ali so ljudje z neobičajnimi življenjskimi in spolnimi praksami enakovredni člani skupnosti ali grožnja temeljem naše civilizacije, nam gre država vse bolj v maloro.

Zdravstvo je propadlo do točke, ko je ljudi strah zboleti, davčni sistem in ekonomska politika sta postala sredstvo razrednega boja, pravosodni sistem spominja na ruleto, kjer je iskanje pravice bolj odvisno od naključja kot od argumentov, poblaznela birokracija nas sili v ravnanja in opravila, ki nimajo nobenega smisla, inšpekcije nam lahko mimogrede in nezakonito odvzamejo lastnino ali uničijo podjetje, v svojih mestih in vaseh se počutimo manj varne kot včasih, med sabo pa tudi sami postajamo vse bolj agresivni in izključujoči.

V takšnih razmerah preprosto ni več časa za modrovanje in nikoli dokončano pripravljanje celovitih sistemskih reform, temelječih na enosmernih političnih izhodiščih ali strokovnih konceptih, ki bi jim nevključeni in preslišani strokovnjaki tako ali tako ogorčeno nasprotovali. Politika ima danes veliko težjo nalogo – najti mora preproste praktične rešitve, da bo država vsaj približno spet nekako delovala in zagotavljala storitve, ki jih od nje pričakujemo in jih tudi plačujemo.

Sodelovanje je dolgočasno

Sodelovalna politika je v resnici živ dolgčas. Z njo bi izgubili vse tisto, kar nas danes, ko politiko spremljamo kot neke vrste razvedrilni resničnosti šov, najbolj veseli in zabava. Tračarjenje, spletkarjenje, nizkotnosti, imbecilnosti, prelomljene obljube in zavezništva ter nasploh boj vseh proti vsem, ker na koncu samo eden dobi nagrado. Televizijska soočenja bi se iz tekmovanja v tem, kateremu voditelju bo uspelo potopiti več politikov ali pa jih vsaj pripraviti do tega, da se med seboj pošteno sprejo, spremenila v siljenje politikov, da povedo, o čem vse bi se lahko strinjali z drugimi in s kom vse bi lahko sodelovali.

Zadnji, ki nam je postregel s takšno dolgočasno politiko in volilno kampanjo, je bil Miro Cerar. Njegov vsebinski program je bil dolg nekaj prosojnic, nastopi mlačni, nedorečeni, bolj profesorski kot politični. Pa je vendar – ali pa prav zato – na volitvah dobil povsem enak delež glasov kot kasneje Golob – čeprav ni kandidiral po letu in pol Janševe vlade, ampak po letu in pol vladavine Alenke Bratušek. Njegove napake so se zgodile kasneje, najprej z oblikovanjem politično enostranske koalicije in nato s precejšno operativno nesposobnostjo, zaradi katere se je danes težko domisliti kakšnega velikega dosežka njegove vlade.

Na volitvah torej ni nemogoče zmagati tudi drugače kot z zmerjanjem političnih nasprotnikov in razgrevanjem strasti lastnih navijačev. Kot bi rekel kolumnistični kolega: kdo ve, morda pa bo res konec politike, kot jo poznamo?

Siolov kolumnist Janez Šušteršič Foto: Siol.net