Izzivi logične odločbe

Spomniti se je treba, da je pred dobrim desetletjem in pol odredilo uzakonitev večinskega volilnega sistema, ki bi sprostil blokade med volilnim telesom in izvoljenimi poslanci. Če sežemo še nazaj v preteklost, najdemo med pisci nacionalnega programa Slovencev v 57. številki Nove revije imena, ki so določila pravno (in duhovno) fiziognomijo prihodnje republike, pozneje pa velik del svojega ustvarjalnega življenja prebila prav na Ustavnem sodišču RS. Njim dolgujemo tudi nenehno zavzemanje za implementacijo demokratičnih standardov v tranzicijsko republiko, kar je še posebej dragoceno ob dejstvu, da vsakodnevna praksa (tudi v medijih) kaže, kako daleč stran smo še od evropske normalnosti.

V tej luči so odločitev ustavnega sodišča "pozdravili" tudi mediji. Zgodilo se je nekaj povsem predvidljivega: ob odsotnosti svobode dnevnega tiska (izjema so tu zgolj Finance) je bilo logično pričakovati naslednjo formulo: "neodvisna avtoriteta" bo ex cathedra pokritizirala razsodbo US-ja, in to prav v tisti smeri, v kateri je potrebno, da bo zadoščeno interesom iz ozadja, ki dnevno govorijo skozi časopise, kot so Delo, Dnevnik in Večer. Eklatanten primer danes je npr. nastop Bojana Bugariča v Delu. Naveden je sicer kot profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, a njegova bibliografija (baza Cobiss od 1988 do 2012, in sicer: http://izumbib.izum.si/bibliografije/Y20121220122031-11555.html) navaja zgolj tri (!) mednarodne publikacije v obdobju petindvajsetih let. Domet predavanj in konferenc pa se končuje na portoroških pravniških dnevih! Kakšna avtoriteta je torej to, bolje, na osnovi katerih kriterijev si je pridobil habilitacijo visokošolskega učitelja? Kaj je potem z mednarodno primerljivostjo "vidnih" fakultet ljubljanske univerze? Nimajo naposled pobudniki pluralizacije v univerzitetnem prostoru prav, ko govorijo o prisvojenem monopolu ene same institucije?

Žalostno pri tem je, da je Bojan Bugarič veliko prej pravilo kot izjema. V tej zvezi se bomo gotovo spominjali Cirila Ribičiča, sina med- in povojnega sadista Mitje Ribičiča, ki je ob kandidaturi za beneško pravno komisijo spomladi letos izkazal zgolj en (!) mednarodno relevanten znanstveni prispevek. A so tranzicijski mediji zagnali vik in krik, češ kakšnega strokovnjaka vendar imamo med sabo. Zato ne preseneča, da se Bojan Bugarič do sodbe ustavnega sodišča ne opredeljuje vsebinsko, temveč politično. In kar je postkomunistom še posebej blizu: tisto, kar počnejo sami, pripišejo drugim. Tako pravi: "Odločba ustavnega sodišča je ustavnopravno ena najslabše napisanih odločb v kratki zgodovini slovenskega ustavnega sodišča. Namesto prepričljivih pravnih (ustavnih) argumentov povzame politično-ekonomska stališča vlade in jih kot taka prevzame za 'svoja'. Čeprav US na koncu zatrdi, da se ne ukvarja s primernostjo zakonske ureditve, v bistvu naredi prav to. Le da namesto argumentov o primernosti zakonske ureditve slepo verjame vladi in njenih argumentov sploh ne preveri. Pravih ustavnopravnih argumentov v odločbi sploh ni." (http://www.delo.si/novice/politika/bugaric-odlocba-us-je-ena-najslabse-napisanih-odlocb-v-zgodovini.html)

Ustavno sodišče namreč ni v ničemer storilo tega, kar mu očita Bugarič, to je, da bi ravnalo politično. Nasprotno, tako razmišlja (seveda za potrebe Dela, kajti drugače bi se v njem ne mogel pojaviti, to je pač narava zaveze z zlom oz. duše, prodane temnim močem) Bojan Bugarič sam. Ustavno sodišče namreč drugače ravnati, kot je ravnalo, ni moglo. Neuveljavitev slabe banke in zakona o državnem holdingu bi namreč posledično državo pripeljalo do tega, da bi morala zaprositi za mednarodno pomoč. To bi se zgodilo v Bruslju, kamor smo s spremembo Ustave RS prenesli del pristojnosti. Vendar bi o tem odločale tudi institucije držav članic, na katere nismo prenesli suverenosti, prav tako Mednarodni monetarni sklad, na katerega tudi nismo "odložili" ničesar iz arzenala nacionalne samobitnosti. Nastal bi protiustavni položaj, zato prvi varuh reda v državi logično ni mogel ravnati drugače, kot je. Bojan Bugarič to ve bolje kot avtor teh vrstic, toda za "promocijo" v Delu je pripravljen prodati resnico. Bistven problem je, da na ta način človek kupčuje tudi s samim sabo, vendar tega ne moremo reševati tukaj.

Bugaričevo "mnenje", ki smo ga navedli kot izstopajoč primer, je samo en glas v poplavi vódene histerije, ki se iz medijev in z ulic te dni zgrinja zoper pravni in na splošno civilizacijski red Republike Slovenije. Edino vprašanje, ki se tukaj resno zastavlja, je: kaj vse so nekatere skupine pripravljene narediti, da z nelegitimnimi sredstvi pridejo na oblast? Tudi uničiti državo in ljudi. A to ni nič novega: njihovi duhovni očetje (kdaj pa tudi dejanski, Mitja Ribičič na primer) so nekaj takega že uspešno uprizorili med letoma 1941 in 1945. Zgodovina, učiteljica življenja! Ob prihajajočem prazniku slovenske državnosti je to spoznanje vsekakor primerno.