Hollandovo spreminjanje usode

Njen naslov naj bi se glasil Spremeniti usodo (Changer de destin). Priznati je treba, da gre za zelo spreten marketinški manever, s pomočjo katerega bo zdaj za nekaj časa sam določal parametre predvolilnega diskurza.

O tej knjigi se je zadnje dni kajpada veliko govorilo. Le nouvel Observateur je objavil celo nekaj odlomkov. In kot kaže, bo Hollande še kar nekaj časa odgovarjal na očitke glede odkritosti. Pred nekaj dnevi ga je namreč Sarkozy na zborovanju v Marseillu napadel: "Kje je resnicoljubnost, ko se nekdo v Londonu izdaja za Thatcherjevo, v Parizu pa za Mitterranda?"

V objavljenih odlomkih je tako mogoče prebrati: "Pripadam generaciji Mitterranda. Na to sem ponosen, čeprav sem se včasih od tega distanciral. Moja zavezanost se ni spreminjala. Že zgodaj sem vstopil v spopade levice, ki sem ji ostal zvest, zavedajoč se, da njej nadaljnji obstoj terja neprestano prenavljanje." Sklicevanje na Mitterranda je seveda povsem pričakovano in predvidljivo. To je pravzaprav razpoznavni znak politikov levice. Toda že v naslednjem odstavku sledi nekaj povsem nepričakovanega: "Toda obenem tudi priznam, da sem gojil spoštovanje, kljub nezaupanju, do generala de Gaulla. Bil je človek, ki je Francijo ponovno postavil na noge, potem ko je strmoglavila v prepad; bil je predsednik, ki je sanjal o spravi nacije na temelju ponosa, smelosti in neodvisnosti; bil je državnik, ki je svojo osebo vezal na nacionalno usodo."

Kot rečeno, gre za popolno presenečenje. Francoska levica je doslej na de Gaulla gledala drugače. To, da si mu Hollande v svoji knjigi upa napisati takšno hvalnico, kaže, da se je v Franciji nekaj zelo spremenilo. Včasih bi takšna izjava s strani politika na levici pomenila politični samomor. Hollande je torej začel združevati nekaj, kar je še ne tako dolgo nazaj veljalo za nezdružljivo.

Sicer pa se zgoraj omenjeni Sarkozyjev očitek nanaša na Hollandov obisk Londona prejšnji teden. Ta obisk je v marsičem spominjal na Henrikovo romanje v Canosso. Jasno, gre za to, da je Hollande vsakemu, ki je imel vsaj nekaj minut časa, na dolgo in široko razlagal, kako je njegov glavni sovražnik finančni svet. Kaj se je zgodilo vmes, ni jasno – morda je dobil kakšne signale, morda jih ni dobil, morda je samo mislil, da jih je dobil, kdo ve. Očitno se je malce ustrašil – konec koncev, glede na to, da se je proti njemu zarotila sama Merklova, njegov strah najbrž ni čisto brez vsake osnove. No, kakorkoli že, v Londonu je skušal Britance in City malo pomiriti in pokazati, da vendarle ni tak boljševik. In pri tem je spet povedal nekoliko preveč: "Danes v Franciji ni komunistov oziroma jih vsaj ni veliko ..." Doma to mnogim kajpada ni bilo preveč všeč.

Ta izjava je bila seveda strogo izjava v zunanjepolitičnem kontekstu. Kaj takega pač ne bi izrekel doma. V Franciji beseda komunist ni nikoli pomenila psovke. Ravno nasprotno, biti komunist je bilo dolgo časa nekaj modernega, celo prestižnega. In v tem je tudi problem: komunizem je bil v Franciji mnogokrat bolj stvar mode kot pa političnega prepričanja. Od tod tudi nekritičnost, pogosto celo slepota do dogajanja v domovini komunizma.

Hollande še vedno predstavlja eno veliko uganko. Človek je tako neulovljiv, da si nihče ne zna predstavljati, kaj lahko od njega sploh pričakuje. Mnogi so prepričani, da bo vodil nekakšno francosko varianto blairovske tretje poti. Sicer je res, da je v Londonu Blairu precej polaskal, ampak kdor je pozorno poslušal do konca, je lahko na koncu brez težav zaznal kritiko blairovskega liberalizma. Skratka, Hollande ostaja v tem trenutku največja evropska neznanka.