Hladna arabska pomlad

Kdorkoli trdi, da je arabska pomlad enotno gibanje z jasnimi cilji, ki se je prvič sprožilo pred dvema letoma v Tuniziji, zajelo Egipt, vnelo revolucijo v Libiji ter današnji upor v Siriji, ali nima pojma o zunanji politiki ali namerno prekriva resnico.

Tunizijska vstaja je bila tipičen primer lokalnega obračuna med političnimi elitami po dvajsetih letih diktature in je globoko presenetila Pariz, ki še danes hermetično nadzoruje dogajanje v frankofonski Afriki.

Na enak način je revolucionarno gibanje na trgu Tikrit v Kairu, ki je zahtevalo konec vladavine Mubaraka, presenetilo Združene države Amerike, ki od leta 1956 nadzorujejo oziroma osebno načrtujejo zamenjave na vrhu oblasti v Egiptu.

Še danes eden najznamenitejših spomenikov v Kairu je visok sodobni obelisk, znan pod imenom Rooseveltova erekcija. Postaviti ga je dal Nasser v zahvalo Kimu Rooseveltu, nečaku predsednika ZDA, agentu Cie, zaslužnemu za pomoč pri ustoličenju novega egipčanskega voditelja.

Današnje revolucije so se sprožile iz preprostega razloga, ker ameriški predsednik Obama že dlje časa ne šteje evro-sredozemskega območja med prioritete. Celotna Obamova pozornost v zadnjih letih je posvečena Aziji in Iranu.

Ker so določene politične elite v naši regiji občutile pomanjkanje nadzora "velikega brata", so izkoristile trenutek nepozornosti in sprožile boj za oblast vsaka v svoji državi. Tako je bilo v Tuniziji in zlasti v Egiptu.

V Libiji pa je sprožilec pritisnila Francija – ki je tudi opazila vakuum nadzora s strani Washingtona nad EU – zaradi želje po nadzoru nad Libijo, ki je od druge svetovne vojne bila preveč blizu Italiji in Veliki Britaniji. Da bi dosegla cilj, je seveda morala poskrbeti za zamenjavo vodilne elite. Nato se je pozneje vključil v krizo zato, da bi nadzoroval kaotično stanje, ki je nastalo zaradi neokolonialistične francoske politike.

Libija je danes za vse Evropejce lahko opomin na realno politično kulturo, ki vlada v nekaterih vodilnih krogih. Kultura, ki se ne razlikuje od tiste, ki je vladala na stari celini pred prvo svetovno vojno.

Sirija pa je popolnoma drugačna zgodba. V Siriji, kjer že dolga leta vlada Asadov režim, smo priča vojni "po pooblastilu". Lokalni režim velja za najbližjega iranskemu na celotnem Bližnjem vzhodu. Sirija je že od nekdaj baza za teroristično skupino Hezbolah teheranskega porekla in podaljšana roka šiitskega režima v sredozemskem prostoru.

Nestabilnost Damaska izhaja iz izredno dobro koordinirane akcije Izraela in njenega uradnega sovražnika Savdske Arabije, s katero v resnici zadnja leta izredno dobro komunicira. Izrael, katerega uničenje je uradna politika Irana, podpira vstajo v Siriji zato, da bi oslabil vpliv Teherana v regiji in zmanjšal kakršnokoli možnost neposrednega napada na svoje ozemlje.

Savdska Arabija pa podpira vstajo, ker želi oslabiti šiitsko ekspanzijo, ki lahko omaja vodilno vlogo Riada kot predstavnik edinega, pravega, ortodoksnega islama po svetu. In ker seveda je Savdska Arabija najbližji arabski zaveznik Združenih držav Amerike, verjetno ni treba nadaljevati v obrazložitvi verižnih posledic, ki bodo spoštovanega bralca pripeljali do jasnega zaključka, da se je napad oziroma omejevanje potencialnega jedrskega orožja Irana že začel. Stara logika hladne vojne: "containment".

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.