Gremo na Triglav

Šestletni sin Lev mi že dolgo teži, naj napišem članek o tem, kako smo šli on, njegov starejši brat Maj in jaz na Triglav. Poskušal sem mu pojasniti, da novinar pač ne piše o čemerkoli, še posebej ne o zasebnih stvareh, a ga nisem prepričal. Preklopil sem megleno obljubo, da bom ta članek "enkrat res napisal", pa tudi ni pomagalo. Torej: avgusta lani smo se Maj, Lev in jaz zgodaj zjutraj odpravili iz Krme in ob dveh popoldne prišli na Kredarico. Še preden smo v domu naročili čaj, je utrujeni Lev zaspal za mizo. Zbudil se je čez pol ure, ugotovil, da ni še nič zamujenega in si silno zaželel, da se povzpnemo na vrh. Navezani smo se skobacali gor, pri Aljaževem stolpu spili kokakolo za pet evrov in naredili tri fotografije. Krstu z vrvjo se je Lev odločno uprl. V sončnem zahodu smo sestopili do Kredarice in zvečer v domu gledali nogometno tekmo z Mariborom. Zjutraj je vrh Triglava prekrival oblak in srečni, da smo vzpon že opravili, smo se spustili v Krmo, se odpeljali na Bled po kremne rezine, Lev pa je potem v domačem atriju do noči nabijal nogometno žogo.

Verjamem, da se vam zdi ta članek nesramna zloraba javnega medija. Navdih zanj sem našel v prispevku na Pop TV o Janezu Janši, ki se s tovariši iz Vrat odpravlja na Triglav. Pred tem še malo popljuva oblast. Malo ga mrazi v zgodnjem jutru, postrani gleda mimo kamere in navrže nekaj jedkih čez astronomski dolg vlade, njeno nesposobnost pri pogajanjih z avtoprevozniki in žerjavisti, za dobro mero pa še o propadu socialnega dialoga ob pokojninski reformi. Vse to je sicer lahko res, a če sme politik na zasebnem izletu javnost pitati s svojimi političnimi stališči, zakaj ne bi smel novinar javno moriti s svojimi družinskimi zgodbicami?

Vseeno se mi zdi težava bolj v novinarstvu kot v politiki. V tisti novinarki (oziroma uredniku), ki Janšo zgodaj zjutraj "naključno" sreča v Vratih, da bi v nekem drugem ("ekskluzivnem") kontekstu povedal to, kar vedno pove. Ta drugi kontekst (politik kot zakonski partner, družinska oseba, skriti talent …) je naenkrat postal problematičen. Javno tožarjenje o izsiljeni objavi Janše na naslovnici osladne revije je poskušalo prepričati, da komercialni mediji s politiko nimajo zveze oziroma da je nevtralna. Ta trditev ni zavajajoča le zato, ker (vis a vis konkurenčnim politikom) krivično favorizira Janšo, ampak tudi zato, ker se je konkretno prilizovanje Janši začelo že precej pred Raščanom, takrat, ko so pronicljivi umi v vrhu Dela Revij zaslutili, da bi na volitvah 2004 lahko zmagal.

Zavajajoče je tudi zato, ker je razkrivanje prijazne, človeške, vsakdanje plati politikov ena od tradicionalnih specialitet komercialnih medijev, njihova kot nekaj samoumevnega sprejeta daj-dam vulgarnost pa je še veliko intenzivnejša v osladni simbiozi z estradnimi "zvezdami" in podjetji (oglaševalci), ki objave slabo prikrite samohvale največkrat plačujejo kar v naturalijah.

"Zgodba" o političnih pritiskih v trač revijah razgalja še več: da niso brezupno kontaminirani le komercialni, ampak (še bolj) resni, državni mediji. Frontalni napad spletne strani TV Slovenija na skesano urednico Dela Revij dokazuje, da politično "neuvrščenih" medijev že dolgo ni več in da je delitev na resne in komercialne medije anahronizem. Namesto da bi se vsaj kdo ukvarjal z raziskovanjem ozadja Raščanovega prevzema Dela Revij (političnim, medijsko-trgovskim; koliko je bilo podjetje finančno izčrpano že ob njegovem nakupu), se kampanjsko zmerjajo z janšisti in kučanovci. Brez iluzij: anamneza resnih medijev kaže, da je stopnja njihove novinarske/uredniške politične prostitucije še hujša. Vzvišeni nad banalnostmi, ki naj bi bile v domeni trač medijev, so že zdavnaj prevzeli vse njihove metode dela in mehanizme delovanja, od površnosti in servilnosti do oportunistične neverodostojnosti.

Slovensko novinarstvo je postalo sila, ki ji ob sobotah moralizira neki Markeš. To soboto ga bom zagotovo izpustil – z Levom, Majem in nekaj Majevimi sošolci gremo spet na Triglav in na Kredarici si bomo ogledali projekcijo filma Sfinga. Kolikor vem, Janše ne bo v njem, Kučana tudi ne, je pa eden od glavnih Ante Mahkota, boter komercialnega tiska. Pa smo spet pri politiki.