Evropska razpotja

Ampak ko človek malo pogleda po Evropi, se nujno vpraša, kdo je zares tisti, ki se bo moral zbuditi in soočiti z realnostjo. Kdor ni opazil, da zadeve postajajo počasi vse bolj nepredvidljive in ponekod celo neobvladljive, mu pač ni pomoči.

Dejstvo je, da doživlja Merklova politika zategovanja pasov poraze tako rekoč na vseh frontah. Zadnje deželne volitve v Severnem Porenju – Vestfaliji so najbrž dovolj jasen znak, da ima celo v Nemčiji ta politika vse manj podpornikov. Kdo se bo potemtakem moral zbuditi in soočiti z realnostjo?

Merklova je očitno že opazila, da je nekaj narobe in temu ustrezno prilagodila svojo retoriko. V zadnjem času tako mnogo raje kot o varčevanju in zategovanju pasov govori o programu za rast. Zdi se, da gre beseda Wachstumsprogramm v tem trenutku pač bolj v ušesa. Toda kot je opozoril v nedeljskem intervjuju za Zeit Sigmar Gabriel, šef SPD, gre tukaj zgolj za retorično prilagoditev realnosti: "Gospa Merkel razume pod besedo rast zgolj še večjo liberalizacijo trga dela, s tem pa torej še večji pritisk na delojemalce. Kupna moč v teh deželah s tem popolnoma izginja. Rezultat te politike vidimo ravno v Grčiji: desničarski skrajneži in sovražniki Evrope so prišli v parlamente."

S tem, ko Gabriel zavrača fiskalni pakt in politiko varčevanja, je pravzaprav svoje karte že vrgel na mizo – in to zgodaj, morda celo prezgodaj – in začel dokaj tvegano igro. Vprašanje namreč je, kako bodo Nemci sprejeli njegovo zgodbo o Grčiji, ki se zelo razlikuje od uradne različice, ki jo v medijih poslušajo vsak dan. Takole pravi: "Grčija je več let žrtev nekaj družin, delujoče državne strukture pa so v glavnem zatajile. Zdaj ne gre za to, da bi se razgrnili megalomanski investicijski programi. Če boste sem z vedri zlivali državni denar, bo ta brez kakršnegakoli uspeha samo poniknil. Zdaj gre za to, da se vzpostavi delujoča država. Ne smemo pa dopustiti, da bo Grčija socialno zdrsnila v kaos."

V Grčiji se trenutno dogaja ravno to – država se je znašla pet centimetrov pred prepadom. Njena evropska perspektiva je vsak dan bolj meglena.

Če se je še pred nekaj meseci zdelo, da je vse domenjeno in je treba dogovore samo še udejanjiti v praksi, je danes jasno, da ni domenjeno praktično nič. Vlade, ki so se nekaj menile in tudi domenile, padajo kot po tekočem traku. Brez pretiravanja bi se lahko reklo, da je evropska prihodnost negotova kot še nikoli doslej. Ob tem postaja vse bolj jasno, da je po začrtani poti mogoče samo pod pogojem, če se ukine demokracijo in uvede tehnokracijo. Ta je v trenutni institucionalni strukturi EU praktično edini vzdržen režim.

Da je v zraku res nekaj usodnega, je mogoče čutiti vsepovsod. Pred kakšnim tednom sta Ulrich Beck in Daniel Cohn-Bendit na javnost naslovila peticijo v obliki manifesta, ki jo je že podpisalo več vidnih predstavnikov javnega življenja v Evropi. V tem Manifestu za preoblikovanje Evrope od spodaj navzgor avtorja predlagata, da se uvede evropsko leto prostovoljnega dela za vsakogar, kar naj bi predstavljalo učinkovit odgovor na krizo. Dobro, predlog kot tak je morda res videti malce utopičen, to je že treba priznati, ampak po drugi strani ni nič manj utopična v tem trenutku videti ideja, da je EU mogoče oblikovati od zgoraj navzdol. Kot rečeno, v tehnokratskem režimu bi to morda še šlo, tako pa …