Petek, 23. 5. 2014, 20.49
1 leto, 2 meseca
Delovni drugi januar nas (ne) rešuje
Ni pomembno, ali je drugi januar delovni dan, temveč kako se dela preostale delovne dni v letu in ali zaposleni za pošteno delo prejmejo pošteno plačilo.
Petek, drugi januar. Odsotnost običajnega jutranjega delavniškega mestnega vrveža, skorajda prazni že tako ali tako razredčeni mestni avtobusi in kar precejšnja ponudba prostih parkirnih mest na praznih ulicah ljubljanskega mestnega središča težko ustvarjajo vtis, da gre za prvi delovni dan v novem letu.
Gotovo ne pomaga, da je letošnji drugi januar prav petek, ki ga je bilo za mnoge preprosto premostiti z dopustom med prazničnim četrtkom in prvim letošnjim koncem tedna.
Koliko ljudi je drugega januarja sploh v službi?
Nekateri danes zagotovo s(m)o na svojih delovnih mestih, a daleč od tega, da je delavnost drugega januarja nekaj, kar nam bo pomagalo, da se končno izkopljemo iz krempljev krize, kar so nam zatrjevali pred tremi leti.
Drugi januar, ki je bil dela prost dan v nekdanji Jugoslaviji od leta 1955, je v Sloveniji postal delovni dan, ko so maja 2012 sprejeli zakon za uravnoteženje javnih financ. Takrat je v zraku visel celo drugi maj in morda še kakšen dela prost dan, a je na koncu na seznamu delovnih dni pristal le drugi januar.
Igra številk
Takrat so nam povedali in nam vseskozi govorijo, da je finančni učinek tega enega dodatnega delovnega dneva približno 35 milijonov evrov. Ker lahko s primerno (beri: načrtno, tendenciozno) izbiro podatkov in preudarnim izpuščanjem tistih, ki neki teoriji ne ustrezajo, dokažemo karkoli, bi lahko "dokazali" tudi, da nam en delovni dan prinese več kot 286 milijonov evrov nove vrednosti – to dobimo, če vrednost ustvarjenega blaga in storitev v Sloveniji leta 2011 (72,178 milijarde evrov) delimo z 252, številom delovnih dni leta 2011.
Saj res, vsako leto statistike prikazujejo skupno vrednost bruto domačega proizvoda, pa ob tem niti ne upoštevajo, da je število delovnih dni vsako leto različno – toliko o tem.
Kje ste, Nemci, kje ste, Francozi?
Odvisno, kaj vzamemo v povprečje. Če pogledamo Nemčijo in Francijo – tisti dve državi na vlaku, ki smo si ga nekoč tako močno želeli ujeti, a s(m)o se najbrž že sprijaznili, da je to vsaj za zdaj vendarle utopično –, hitro ugotovimo, da so glede števila dela prostih dni krepko pred nami. To nam nakazuje, da je ključ do uspeha kje drugje, ne pa v številu dela prostih dni.
Pomembneje kot koliko delati, je kako
Pa se vrnimo na tistih 35 milijonov evrov, ki naj bi jih gospodarstvu prihranil oziroma prinesel delovni drugi januar. Gola matematika je tu zelo jasna: en dodatni delovni dan prinese pol odstotka več delovnega časa. Ponavljam: več delovnega časa. Tu ni kaj ugovarjati, številke ne lažejo.
Ljudje nismo stroji
Bolj kot s tem, da daljšamo delovne obremenitve, bi se morali ukvarjati s tem, da se med obstoječim delovnim časom naredi čim več čim bolje – in da so tisti, ki so pri tem uspešni, za to ustrezno ovrednoteni.
Menda ne pričakujejo, da bi z daljšanjem delovnega časa z osem na 12 ur dnevno (samo hipotetično) dosegli 50 odstotkov več učinka? Ljudje nismo stroji, da bi bil naš učinek premo sorazmeren zgolj z dolžino delovnega časa.
Mladi bi delali, a služb ni
Poleg tega nikakor ne smemo prezreti dejstva, da imamo na trgu delovne sile okrog 115 tisoč iskalcev zaposlitve, med njimi tudi mnogo mladih iskalcev prve zaposlitve. Odmislimo za trenutek to, ali so vsi ti profili iskalcev zaposljivi, a je po mojem skromnem mnenju bolj kot ukinitev kakšnega prostega dne za družbo in gospodarstvo pomembno to, da se najde načine, kako izkoristiti izdaten delovni potencial mlade generacije in drugih iskalcev zaposlitve.
Medtem ko naše gospodarstvo tega odgovora nima, vedno več mladih išče in najde kruh v tujini – slovenski davkoplačevalski denar prispeva k njihovemu usposabljanju in šolanju, smetano pa pobirajo druge države. Brez lastnih stroškov.
Prav tako je zelo predrzno pričakovati, da bo dviganje starostne meje za upokojitev prineslo več učinkovitosti kot manjkajoča delovna mesta. Če bi se dalo kaj koristnega narediti drugega januarja ali do 70. leta starosti, bi lahko iskalci zaposlitve to in še več opravili vse druge delovne dni v letu in še preden bi ostareli in opešali. Všečne številke o kratkoročnih prihrankih še niso nobeno jamstvo za resnično okrevanje gospodarstva.
Skoraj nič drugače, za večino le en dan dopusta manj
Javni sektor razpolaga s podatkom o od 170 do 300 tisoč evrih prihranka za drugi januar izpred dveh let – prihranki so namreč tudi na račun prazničnega dodatka, ki se ga ne izplačuje več tistim, ki bi ta dan delali v vsakem primeru: policija, zdravstvo, gasilci ...
Na Gospodarski zbornici Slovenije so med argumenti za delovni 2. januar zapisali tudi to, da je za delodajalca ceneje, da delavcem drugega januarja omogoči dopust, kot pa da je ta dan praznik. Drži kot pribito, v končnem seštevku bo vendarle en delovni dan več, a – še enkrat – učinkovitost ni in nikakor ne more biti premo sorazmerna zgolj s številom delovnih ur in dni. En dan dopusta pa je tako ali tako porabljen, zlasti pri tistih, ki jim je delodajalec drugega januarja odredil kolektivni dopust (in teh ni malo).
Kdo vse ne dela drugega januarja?
Drugi januar je dela prost dan tudi v Latviji, a ga bodo v tej baltski državi kot delovni dan nadoknadili v soboto, 10. januarja. Dela prost dan je drugi januar tudi v 14 švicarskih kantonih, med drugimi v kantonih Bern, Luzern, Neuchâtel, Schaffhausen, Thurgau, Vaud (v katerem je mesto Lausanne), Zug in Zürich, a ne zaradi novega leta – Berchtoldov dan je praznik v čast princa Berchtolda V. Zähringena, ki je v 12. stoletju ustanovil švicarsko prestolnico Bern.