Deformirani um

Ljudi se spozna predvsem po tem, koga cenijo, kdo jim je za zgled ter koga sovražijo in zasmehujejo. In omenjena izbira veliko pove o mizernem stanju duha v tej deželi. Kjer na eni strani pojejo hvalo populističnemu samodržcu, ki je za seboj pustil zavoženo državo, katere tako rekoč edini vir prihodkov so "od boga dane" zaloge nafte (in ko bo cena te padla, bodo presahnili viri za podkupovanje naklonjenosti ljudstva). Na drugi strani pa omalovažujejo eno največjih evropskih političnih osebnosti druge polovice dvajsetega stoletja, ki ji je s sicer kontroverzno, pogosto ne najbolj senzibilno, a učinkovito politiko uspelo popeljati svojo deželo iz najgloblje krize po drugi svetovni vojni na pot gospodarske uspešnosti in je bila ob tem kot dosledna zagovornica osebne svobode odločna nasprotnica komunizma. Prav zato je tudi po svoji smrti oster trn v peti še vedno številnih občudovalcev te kolektivistične utopije. Slovenija je (p)ostala pravo gojišče protikapitalističnih čustev, iz katerih izvira silovit odpor do Zahoda, še posebej ZDA, ki predstavljajo srce svetovnega kapitalizma. Tipičen primer so reakcije ob terorističnih dejanjih, usmerjenih proti ZDA, katerih žrtve so ameriški državljani, ko imamo vsakokrat opravili z izbruhi škodoželjnosti ali celo neprikritega navdušenja nad tem. Tako je bilo ob napadih 11. septembra, tako je bilo ob nedavnem napadu na udeležence bostonskega maratona. Poslušamo lahko vse mogoče, od abotnih razlag, da so Američani to sami "inscenirali", do odobravanja zločinov, češ da so si "Američani to zaslužili". In kar je še posebej sprevrženo, takšno moralno nizkotnost neredko prakticirajo tisti, ki imajo sicer polna usta človekoljubja in solidarnosti. Seveda tudi na Zahodu obstajajo protikapitalistični ekstremisti, ki sovražijo Ameriko, Reagana, Thatcherjevo in vse, kar je povezano s sistemom, ki ga sovražijo. Vendar je razlika v tem, da so pri nas takšna čustva sistemsko generirana. Vzdržujejo jih dominantni mediji, ki pogosto prikazujejo svetovni kapitalizem kot tako rekoč poosebljenje zla, ZDA pa skoraj kot "velikega Satana". Vzdržuje jih izobraževalni sistem, ki ljudem privzgaja takšen izkrivljen pogled na svet. Vzdržujejo jih državno sponzorirani civilnodružbeni "revolucionarji". In vzdržuje jih znaten del slovenske politike, ki bistva svojega obstoja ne vidi v duhovnem miljeju zahodne civilizacije. Posledica tega je močno deformirana forma mentis, kjer skrajno levičarstvo ni v domeni obrobnih družbenih skupin, ampak gnezdi v nedrjih institucij sistema. V takšnih razmerah je prozahodni del slovenskega družbenega korpusa, se pravi tisti, ki v svoji svobodoljubnosti in demokratičnosti zavrača pretekle totalitarne tradicije, v zelo težkem položaju.