Copatarji

Prvi kulturni šoki nikoli ne razočarajo, ker je odkrivanje tistih drobnih, povsem življenjskih razlik med narodi vedno zanimivo. Morda je najboljši primer pozdravljanje znancev in prijateljev; v Sloveniji se na primer rokujemo, predvsem srednješolske prijateljice uvajajo poljub na lica, sicer pa se povprečni odrasli Slovenci pač pozdravimo in to je to. V kakšni drugi državi pozdrav ni pozdrav brez poljubov na lice, ki jih pri nas dobiš zgolj pri čestitki za rojstni dan, pa še tam nam ni jasno, ali se ustavimo pri dveh ali treh. Slovenci se cenimo toliko, kot nas cenijo drugi. Menda. Kakorkoli že, pretirano zanimanje za tuje mnenje o sebi naj bi bila še ena izmed tipično slovenskih lastnosti – nenazadnje nam je ta stereotip namenil tudi češki umetnik David Černy v tisti zloglasni satirični umetnini Entropa, v okviru katere je 27 državam Evropske unije pripisal vsaki svoje stereotipe. Slovenija je na primer dobila skalo z napisom "Prvi turisti so bili tu leta 1213", ker se Slovenci zelo radi gledamo skozi tuje oči in se cenimo le toliko, kot nas cenijo drugi. Menda. Bolj kot mnenje tujcev o Sloveniji me zanimajo tiste manjše in večje razlike med kulturami. Kaj so tiste navade, ki jih mi sploh ne opazimo, drugim pa se zdijo res nenavadne in kako je s tem v njihovi domovini? Tiste drobne stvari, kot je na primer to, da se pri nas tudi sosedje v istem bloku ne poznajo med sabo, da nimamo potepuških psov in da napitnina ni ravno nekaj obveznega, nekaterim se zdi super, da grejo lahko otroci sami na avtobus, drugim se zdi hecno, da imamo očitno vsi s seboj sončna očala in jih nataknemo takoj, ko se prikaže prvi sončni žarek. Pa to, da ob petkih marsikdo delovni dan zaključi prej in da so debate o politiki običajna tema med malico. Ampak najbolj od vsega me še vedno zabavajo copati. Le kaj je lahko bolj logičnega od domačih copat? Predvsem ameriški priseljenci so vedno znova šokirani nad tem, da se ob prihodu domov najprej sezujemo, večina nas to zahteva tudi od gostov. Imamo celo copate za goste. Morda je to povezano z našo trdno ljubeznijo do nepremičnin, a kar zadeva mene, gre le za praktičnost, higieno in udobje, uporaba copat pa se mi tako kakopak zdi zatesnjena z najbolj nepropustno logiko. Saj sem vendar Slovenka, po prihodu domov se ne le sezujem, ampak tudi preoblečem! Ko sem bila mlajša, se mi je ob ogledu ameriških filmov zdelo noro nedoumljivo, da igralci v čevljih ležijo na postelji, obuti hodijo po kuhinji in sedijo na fotelju. Zaključila sem, da je tako le na snemanju in nikakor ne v resničnem življenju, saj bi bilo to res povsem nelogično. Najprej s čevlji po praktično vseh newyorških pločnikih, potem pa se z njimi vred uležejo na belo zofo? Noro. Nič čudnega, da sedežna garnitura, še vedno ovita v plastiko, sploh ni nekaj nenavadnega (vsaj v komedijah ne). Ni obiskov, ni panike In le kako bi lahko pozabila na tisti del Seksa v mestu, ko Carrie pride na zabavo in jo gostiteljica prosi, naj se sezuje? Kar ven iz Manolo salonarjev, prosim. Še dobro, da pri meni do takšnih nerodnostih praktično ne more priti, saj nimam ne obiskov ne copat za goste. V zadnjih dveh letih je bil - razen redkih rednih abonentov - pri meni le fant, ki je nastavil zadeve za televizijo in internet, pa še on je dobil posebno stezo, tlakovano s časopisnim papirjem, ki ga je vodila od vhodnih vrat do televizorja. Pač. To se mi zdi nekakšna srednja pot, a poznam ljudi, ki brez pomisleka tudi od delavcev zahtevajo, da se sezujejo. Malo zoprno mi je od človeka, ki je sredi svojega delovnega dne, zahtevati, da se sezuje, pa čeprav mnogo ljudi s tem sploh nima težav – z delom v copatah, namreč. Ne mislim tistih, ki delajo od doma, ampak ljudi, ki se po pisarni mirno sprehajajo v copatah. Saj vem, udobje je pomembno in če bi bili čevlji mokri od srečanja z nevihto, bi vse skupaj še razumela, ampak priti na sestanek v copatih je vseeno malce smešno, a vseeno ne tako zelo nenavadno. Vsaj ne v Sloveniji. V službi imamo nekaj za preobuti in svojo skodelico za kavo, to je to. Tvoj dom je tvoje svetišče Čeprav se Američanom sezuvanje zdi nekaj skrajno nenavadnega, pa menjava obutve "za ven" z obutvijo "za noter" sploh ni tako neobičajna, to počnejo v kar nekaj azijskih državah, pa v Rusiji in Turčiji, tudi Skandinavci niso imuni, še posebno pa ne Nemci ter večina bližnjevzhodnih držav. In ne pozabimo na sezuvanje pred vstopom v verske objekte. Če se vrnemo k slovenski ljubezni do nepremičnin (no, glede na statistiko naraščajoče prodaje osebnih avtomobilov smo precej zaljubljeni tudi v premičnine), lahko dom mirno označimo za svetišče. Tam, kjer smo takšni, kakršni smo. Pa čeprav se poleti zdi, da smo Slovenci najbolj "takšni, kakršni smo" šele takrat, ko zapustimo dom in pridemo v stik z morjem. Najraje hrvaškim. Tam ni nobenega kulturnega šoka, samo superlativi in občutek, da večina Slovencev vse leto čaka na tista dva tedna, ki ga preživi pod borovci. Brez copat.