Če pade Osilnica, pade tudi Slovenija!

Seveda jo. Res. Brez dvoma. Pojdimo po vrsti.

Upam, da bo vlada na naslednji seji na predlog odbora za izobraževanje in raznih drugih pobudnikov spremenila svojo odločitev ter v Osilnici ohranila osnovno šolo. Foto: Thinkstock

Agencija za raziskovalno dejavnost in osnovna šola v Osilnici

V zadnjih dneh v oči bijeta vzporedno postavljena podatka, ki na prvi pogled nista videti povezana, na drugega pa seveda sta. To sta:
    - Javna agencija za raziskovalno dejavnost se kot edina v Evropski uniji že nekaj let ni prijavila na mednarodni razpis, na katerem bi lahko za mlade raziskovalce in podobne projekte pridobila tudi več milijonov evrov, v najboljšem primeru celo nekaj deset, in
    - vlada se je na eni svojih zadnjih sej odločila, da zaradi pomanjkanja učencev v letošnjem letu (v prejšnjih letih ni bilo tako) ne bo več financirala podružnične osnovne šole v Osilnici v višini štirideset tisoč evrov.
    
To je zgolj nekaj odstotkov vsote, ki bi jo lahko pridobila Javna agencija za raziskovalno dejavnost, a tega ni niti poskusila.

Vlada se je odločila, da letos ne bo financirala osnovne šole, se je pa v Osilnico včeraj vrnil vsaj bankomat. Med prvimi ga je preizkusil predsednik DZ Milan Brglez, ki se je udeležil slovesnosti ob odprtju. Foto: SMC Seveda direktor te agencije in ministrica za izobraževanje zdaj na dolgo in široko pojasnjujeta in opredeljujeta kratkoročne in srednjeročne strategije raziskovalne agencije ter navajata razloge, zakaj se ta v zadnjih letih (iz kadrovskih razlogov) ni mogla prijaviti na več deset milijonov evrov vreden projekt. Zagotavljata, da se bo to zgodilo prihodnje leto, vendar so milijoni tako prejšnjih kot letošnjega leta šli mimo. Nepovratno.

Ob tem ne moremo niti mimo naslednjega dejstva: v obeh primerih gre za isti, proračunski denar. Na eni strani se javne izobraževalne in raziskovalne institucije ne potegnejo za milijone evrov, ki bi jih morda lahko pridobili z nekaj zavzetega in gotovo zahtevnega dela pri prijavah, na drugi strani pa odtegnejo nekaj deset tisočakov za delovanje obmejne osnovne šole.
    
Že samo ta v nebo vpijoča nedoslednost je razlog, da je treba financiranje osnovne šole v Osilnici, za katero je potreben proračunski drobiž, vsekakor ohraniti.
    
Obstajajo pa še drugi razlogi. Zanima me, ali so bili člani vlade, ki so tako zlahka sprejeli odločitev o prekinitvi financiranja tamkajšnje šole, zadnje čase kaj v Osilnici in okolici.
    
Jaz sem bil.

• Al' prav se piše prekarc al' svobodnjak?
   
• Veste, koliko ljudi sodeluje pri nastajanju knjige?
   
• Smo starši res preveč zaščitniški do svojih otrok?

  ---

Ob Kolpi, prvi del

Kosilo v Osilnici je bilo dobro. Seveda, za nami je bilo že kar nekaj poti po samotnih krajih.
    
Potem ko smo se iz Starega trga pri Ložu (že kar odmaknjenega konca, do katerega pridete tako, da iz Cerknice odkolesarite mimo Cerkniškega jezera, nato pa se po kratkem vzponu mimo nekaj vasi in gričkov spustite do nove ravnice) mimo gradu Snežnik čez Babno polje povzpeli do mejnega prehoda Prezid, se ustavili na zadnji kavi v domovini, potem pa se po krajši vožnji po Hrvaškem ter strmem spustu v Čabar spet vrnili v Slovenijo, od tam pa potem mimo redkih vasi odkolesarili nekaj deset zelo samotnih kilometrov ob rečici Čabranki, smo na njenem okljuku, na katerem se malo pozneje z juga priključi reka Kolpa, prispeli v Osilnico.
    
Mislili smo že kreniti naprej, potem pa se je v naših želodcih oglasila lakota. V hotelu Kovač smo povprašali, ali imajo kaj za pod zob. Pokazali so proti terasi, kjer so ravno stregli kosila.
    
Kakšno uro pozneje smo se siti in odžejani, okrepčani z okusno hrano, dobrimi porcijami in iskreno prijaznostjo – bila je najboljša hrana in najbolj prijazni ljudje na celotnem, petdnevnem kolesarskem potovanju, ki je obsegalo tudi pot ob celotni obmejni Kolpi, vse do Metlike – odpravili naprej, po samotni dolini Kolpe. Nikjer ni bilo skoraj nikogar.

Osilnica je (bila) praktično edini kraj v zadnjih dvajsetih kilometrih slovenske obmejne ceste. In eden redkih krajev v naslednjih dvajsetih. To je ena redkih točk, kjer se lahko popotnik odpočije in okrepča. Osilnica je ena redkih vasi v tem koncu, ki obsega kaj več kot zgolj nekaj hiš.

Osilnica je eden od krajev na skrajni južni meji naše države, kjer tamkajšnji prebivalci skušajo ohraniti svoj način bivanja ter s tem tudi slovenščino v tistem občutljivem mejnem prostoru, kjer se nevidno mešajo tako jeziki kot ljudje.
    
Če izgubimo osnovno šolo v Osilnici, v nacionalnem, jezikovnem smislu ne izgubimo samo te vasi. V tem primeru izgubimo skoraj petdesetkilometrski obmejni pas, ki se vije od mejnega prehoda Prezid do mejnega prehoda Brod na Kolpi. Poglejte si ga na zemljevidu. Ne, dejansko se zapeljite tja! Pa čeprav z avtom.

Tudi z avtom ni preprosto priti do teh krajev in se voziti po njih. To je območje, ki je že zdaj povsem odrezano od Slovenije, ljudje, ki vztrajajo v teh koncih, so svojevrstne korenine in samonikleži, ki bi jim tudi v vladi vsakič znova lahko sneli klobuk.
    
Če pade Osilnica, ne pade samo precejšen del naše južne meje. V metaforičnem smislu pade tudi Slovenija.

Ob Kolpi, drugi del

Pri zaselku Mirtoviči, kakšnih deset kilometrov naprej od Osilnice v smeri proti Metliki, smo naleteli na obmejni prehod, opremljen zgolj z rampo. Ravno takrat je mimo pripeljal avtomobil. Iz njega je izstopila gospa, vtaknila ključ v rampo in jo dvignila.
    
Skozi ta prehod se je dalo samo z obmejno prepustnico oziroma s ključem, ki je odklenil rampo ter jo dvignil za avtomobiliste in druge. Mi kot popotniki tega ključa seveda nismo imeli.
    
"Kakšna pa je cesta po slovenski strani v primerjavi s tole po hrvaški?" sem jo vprašal, saj sem si že prej belil glavo s tem, kje se bomo peljali.
    
"Tale po slovenski strani je bolj slaba," je rekla in zamahnila z roko.
    
Na razpolago smo namreč imeli naslednji dve možnosti:
    - pred nami je bila dobra asfaltna cesta, ki je po ravnem ob Kolpi vodila do naslednjega prehoda Brod na Kolpi – vendar po hrvaškem ozemlju,
    - po slovenski strani pa se do istega mejnega prehoda lahko pride tudi po zelo zasilni, deloma makadamski cesti, polni vzponov.

Iz Osilnice do petindvajset kilometrov oddaljene Fare, kjer je matična osnovna šola, kamor naj bi zdaj napotili osilniške učence, po slovenski strani torej niti ne moreš priti po normalni cesti. Če se hočeš iz Osilnice do Fare peljati normalno, moraš prečkati mejo in potem po hrvaški strani odpeljati kakšen ducat kilometrov. 

 
"Kaj nam torej predlagate?"
"Ja, sami se odločite," je rekla, "brez maloobmejne prepustnice ne smete po hrvaški strani, na slovenski strani se boste pa namučili."

Odločili smo se po pameti.

• Teoretiki življenja

• Hillary je seveda zmagala, toda ali bo to karkoli spremenilo?

• Nadzor nad otroki: zakaj ne maram e-redovalnice?

• Slovenija Uber Alles*

  ---

Če pade Osilnica, pade tudi Slovenija

Po tistih krajih je težko že potovati, kaj šele živeti tam ter vsak dan premagovati in premagati izzive običajnega življenja. Tega na eni strani zamejuje Kolpa, na drugi pa vladni uradniki, ki večinoma živijo v mestih in nimajo praktično nobenih težav z osnovnošolsko logistiko svojih otrok. Zato morda niti ne razumejo obmejne situacije ob Osilnici.
    
Jaz jo. Ko zgolj enkrat z lastnimi mišicami prevoziš to območje, ti stvari postanejo fizično jasne. Pogled iz pisarne ali vladne dvorane je oropan realne geografske izkušnje na območju, kjer se končuje naša država.
    
Na hitro sem preštel osnovne šole v Ljubljani blizu lokacije, kjer živim. Najbližja je oddaljena manj kot kilometer, tudi do druge je podobno, tretja je samo nekaj sto metrov naprej. Seveda, to je Ljubljana, ljudi je veliko, tudi otrok, zato je veliko tudi šol.

A če malček iz Osilnice ali okoliških krajev ne more vsaj približno enakovredno in normalno, torej približno tako kot otroci iz večjih slovenskih mest, smukniti vsaj v svoja prva šolska leta, če je že vsak njegov obisk šole povezan z dolgim, enournim prevažanjem tja in nazaj v vseh vremenskih razmerah, potem Slovenija in njen minimalni civilizacijski standard, ki naj bi veljal za njene državljane v celoti, kar osnovna šola nedvomno je, nimata več niti najmanjšega skupnega imenovalca. Žal. Je to Slovenija, v katero naj zrasejo naši otroci?
    
Upam, da ne.
    
Zato upam, da bo vlada na naslednji seji na predlog odbora za izobraževanje in raznih drugih pobudnikov spremenila svojo odločitev ter v Osilnici ohranila osnovno šolo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.