Al' prav se piše prekarc al' svobodnjak?

Nedavno sem se dobil na kavi z dobrim znancem, človekom približno mojih let, ki je že skoraj dve desetletji bolj ali manj v svobodnem poklicu.

Povedal mi je, da je ravnokar dal intervju za eno revijo, v katerem je med drugim razvil tezo, da se je družbeni pogled na delo njegovega, svobodnjaškega tipa v zadnjih petnajstih letih povsem spremenil.
    
Kakšna je ta teza? sem ga vprašal.


Preberite še:

Neznosna lahkost ignoriranja avtorskih pravic

Čeferin: najbolj negativna zgodba tedna

Za koga dišiš?

Učenje angleščine v prvem razredu? Jaz sploh nisem v dilemi.


delo vprašaj Foto: Thinkstock

Svobodnjaštvo in prekarstvo

Še na prelomu v tretje tisočletje je veljalo, je začel, da so tisti, ki se jim ni treba podrejati logiki vsakodnevne hoje v službo (tudi) na lastno željo v svobodnem poklicu, saj imajo možnost, da svobodno razpolagajo s svojim časom in si (do neke mere) tudi sami izbirajo, kaj bodo delali. Seveda tak status od njih zahteva veliko več stalne angažiranosti, vendar na drugi strani tudi veliko daje – svobodo, namreč.
    
Sedaj, zadnja leta, je nadaljeval, pa je svobodnjaški poklic v vsakdanjem govoru pri mlajših generacijah pregovorno mutiral v zloglasno prekarno delo oziroma prekarstvo, ki je opremljeno z zgolj negativnimi oznakami, kot nekaj, v kar so mladi prisiljeni, saj nimajo druge izbire. To naj bi bil bolj ali manj njihov status za nedoločen čas, saj naj ne bi mogli dobiti redne zaposlitve. Beseda svobodnjaštvo in vse bonitete, ki izhajajo iz tega, je skoraj izginila iz vsakodnevnega pogovora tistih, ki si lahko (oziroma morajo) sami iskati in razporejati svoje delo.
    
Ker smo imeli v naši založbi ravno razgovore za delovno mesto, ki ga odpiramo, sem sklenil, da to, o čemer govori, malce preverim tudi v praksi. Ob tem pa sem nekaj časa razmišljal, kakšne kategorije dela obstajajo v povezavi s tem, kako prispevajo k človekovi samouresničitvi.

Dve osnovni vrsti dela

Ena od teoretičnih razdelitev delovnih aktivnosti razdeljuje delo na splošno v dve skupini:
    a) delo si lahko organiziraš in razporejaš sam (self-directed work) ali pa
    b) ti ga odrejajo in razporejajo drugi (other-directed work).
    Že ta preprosta razdelitev kaže na to, koliko je človek samostojen (in potemtakem vsaj v neki meri tudi svoboden) glede na to, kako počne to, kar počne.
    
Na podlagi lastnih delovnih izkušenj sem to razdelitev še malo poglobil in še malo razširil.

Štiri vrste dela

Prišel sem do štirih kategorij dela, ki sem jih po svoji vesti in presoji tudi hierarhično razporedil od "najslabše" do "najboljše". Te kategorije so približno takšne (kategorij raznih oblik nedela nisem vključil, to bom morda naredil enkrat prihodnjič):

    a) za nekoga drugega delaš nekaj, kar ti ni všeč; to je seveda najbolj neugodna delovna kategorija, ki predpostavlja opravljanje določenega tipa dela (zgolj) iz eksistencialne nujnosti, ki ti niti ni všeč niti te osebnostno ne izpolnjuje.

    b) Zase delaš nekaj, kar ti ni všeč; ta kategorija dela je po mojem mnenju precej redka, saj v primeru, če ti nekaj ni všeč delati, ravno tega najbrž ne boš počel v lastni režiji. Če že moraš delati nekaj, kar ti ni všeč, potem boš to raje počel v okviru kakega podjetja (ali druge institucije), če pa si primoran delati zase, boš najbrž vsaj približno izbral nekaj, kar rad delaš. Seveda pa se zgodi tudi to, da lahko začneš delati zase nekaj, kar ti je sprva všeč, potem pa se tega naveličaš.

    c) Za nekoga drugega delaš nekaj, kar ti je všeč; v principu naj bi ljudje težili k temu, da najdejo delo, ki jih izpolnjuje. Seveda mnogi od njih ne želijo ali pa nimajo razvitih vseh sposobnosti, da bi si sami ustvarili tako delo, poleg tega pa lahko v že razvitih poslovnih ali drugih institucionalnih sistemih običajno pridejo veliko više na hierarhični lestvici ali pa delo opravljajo na veliko višji ravni (velja denimo za razne javne funkcije ali visoke funkcije v velikih podjetjih). Taki ljudje se odločijo, da bodo delali za nekoga drugega (bodisi za javnost na javni službi ali pa za zasebnega lastnika), vendar pa bodo opravljali delo, ki jih osebno izpolnjuje. Zanje je ta način in koncept dela torej tisti življenjski delovni maksimum, h kateremu težijo.

    d) Zase delaš nekaj, kar ti je všeč; za tiste, ki so bolj nagnjeni k temu, da želijo delati kar se da v lastni režiji (bodisi kot ljudje v svobodnem poklicu, kot samostojni podjetniki, obrtniki ali pa v lastnem podjetju), je lastno samostojno opravljanje dela, ki jim ustreza, najbrž tisto, k čemur težijo v delovnem življenju. Morda na ta način ne morejo priti do (nacionalnega ali mednarodnega) vrha v svoji dejavnosti, čeprav tudi to (sploh pri umetnosti, pa tudi rokodelstvu in sodobnih tehnologijah) sploh ni izključeno, vendar je v njihovem ospredju lastna samostojnost. Sem spada tudi prostovoljno svobodnjaštvo. Zanj se, kljub vsem oviram in vse večjim preprekam, pogosto odločijo različni ustvarjalci, saj je to edini način, da lahko ustvarjajo.

Sam sem, v zadnjega četrt stoletja, opravljal dela v vseh teh štirih kategorijah.

Kaj pa vi?

Svobodnjaštvo ali prekarstvo

Vrnimo se torej k nedavnim razgovorom za službo. Prihajali so večinoma mladi ljudje z univerzitetno izobrazbo, ki so jo nekateri končali že nekaj let nazaj, sedaj pa so se, ob delu, ki so ga opravljali na takih ali drugačnih projektih, nekateri tudi redno zaposleni, razgledovali po drugačnih možnostih zaposlitve. Nekateri so bili res kultivirani in artikulirani, zato sem kakega od tistih, ki niso bili redno zaposleni, povprašal tudi to, ali se ima za svobodnjaka ali prekarca. En od razgovorov, v katerem smo se po dogovoru medsebojno tikali, je v tem vsebinskem delu potekal približno takole:
    "Se imaš za prekarca ali za svobodnjaka?"
    Vprašanje ga je presenetilo. Nekaj časa je razmišljal.
    "Za prekarca," je odvrnil.
    "Zakaj?" sem vprašal naprej.
    "Zato, ker je na področju moje izobrazbe (imel je družboslovno izobrazbo) na razpolago le malo rednih delovnih mest."
    "Ampak tu se sedaj odpira eno od takih delovnih mest," sem rekel.
    "Res je," je pokimal.
    "Zakaj si se prijavil nanj?"
    "Raziskujem možnosti, kaj vse bi lahko počel (od njegove diplome sta pretekli dve leti) za razliko od tega, kar počnem sedaj, pa sem si rekel, bom poslal. Nisem si niti mislil, da me boste povabili."
    "Ampak smo te. Na podlagi prošnje si se nam zdel zanimiva osebnost," sem mu rekel.
    "Hvala."
    "Prejle si rekel, da raziskuješ možnosti, kaj bi lahko počel. Ali torej iščeš redno zaposlitev ali kako?"
    "No," je rekel, "iščem oblike sodelovanja. Ni nujno zaposlitev. Lahko je tudi urejanje, prevajanje ali kaj tretjega od doma (razpisali smo redno delovno mesto v založbi)."
    Zastrigel sem z ušesi.
    "Mi smo imeli razpis za redno delovno mesto. Tole, kar si rekel, me je sedaj malo presenetilo. Se torej poteguješ za redno zaposlitev ali ne?"
    Ni dobro vedel, kaj bi rekel.
    "V bistvu bi moral o tem še malo razmisliti. Raziskujem možnosti …"
    Na tej točki se mi je zdel nadaljnji resen pogovor za službo nesmiseln, saj kandidat niti sam ni vedel, če ga redno delo (pri eni redkih rednih možnosti za zaposlitev, kot je sam ugotovil) sploh zanima.
    Malo sva se še pomenkovala, potem pa se dogovorila, da o tem razmisli in mi pošlje mail.
    Natančno se je držal dogovora.

Odgovor

Njegov odgovor se je glasil približno takole (ohranil sem bistvo):

Samo, pozdravljen,

kot sva se dogovorila, ti moram do danes sporočiti svojo odločitev. Po premisleku sem se odločil, da se za delovno mesto na založbi ne bom več potegoval. Status samozaposlenega, ki ga imam trenutno, je do neke mere res tudi svobodna odločitev, in zdi se mi, da pravzaprav še nisem raziskal vseh možnosti, ki mi jih ponuja.

Vseeno pa se še vedno zanimam za druge možnosti sodelovanja: ena izmed teh je morda prevajanje. Lahko naredim vzorčni prevod desetih ali petnajstih strani katere izmed knjig – tako bi oba dobila boljšo idejo o mojih prevodnih zmožnostih.

V vsakem primeru se ti zahvaljujem za čas in prijaznost, ki si mi ju namenil. Želim ti uspešno izbiro osebe za razpisano delovno mesto.

Lep pozdrav,

Iz tega odgovora lahko jasno sklepamo, da bi z nami kot založbo rad sodeloval, vendar ne na način, da bi se redno zaposlil in vsakodnevno hodil v službo, saj bi rad ohranil svoj svobodnjaški status. Mislim, da se je dobro odločil.

Hvala za odgovor in srečno naprej, sem mu odpisal ter mu javil tudi glede potencialnega prevajanja.

Morda pa sem tokrat poskrbel za to, sem si mislil, da sem vsaj enega, ki se je imel do sedaj za prekarca, spremenil nazaj v svobodnjaka.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

2
  • TDK / 23.09.2016. ob 15:28

    Kot se lahko razbere iz članka, tudi g. Rugelj ni iskal najboljšega kandidata. Nikjer namreč ne omenja kvalitete kandidata. Tudi sam sem imel kot s.p. podobne razgovore, pa se je vedno končalo s tem, da raje, kot nekoga kvalitetnega, zaposlijo nekoga povprečnega (ali celo podpovprečnega), ki bo pripravljen delati čim več za čim manj denarja.

  • modrooki / 23.09.2016. ob 08:29

    Hvala Samo. Lep prispevek, ki pomaga človeku postaviti kako novo orientirno točko na zemljevid sveta. Svet je (vsaj zame) zaradi tega članka nekoliko boljši .

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano