Čeferin: najbolj negativna zgodba tedna

Polet domov je zame dekompresijska komora, kjer lahko vzamem v roke slovenske časopise, prisluhnem pogovorom na sosednjih sedežih in se spet prilagodim slovenskemu programiranju.

Tokrat je bilo letalo bolj prazno, časopis Delo očitno varčuje in ga ni več na Adrijinih letalih, zato sem prelistal Dnevnik, da bi videl, kaj vse se je v domači deželi dogajalo v moji odsotnosti. Novice so si predvidljivo sledile, medgeneracijski uboji in podobno, potem pa sem zagledal naslov, ki je bil od vseh daleč najbolj tragičen:

Stavek "Čeferin: Nimam moči, da bi izbral naslednika" je briljanten. Takoj izveste, za koga gre, nato vam povedo bistvo. Očitno umira, a je tako komatozen, da si še naslednika ne more izbrati. "Saj je revež še mlad," sem pomislil in bilo mi ga je žal.

Začel sem brati, da bi izvedel, katera strašna bolezen ga je pokončala, in ugotovil, da gre za nekakšno novo kugo, označeno s kratico Uefa. Še bolj z zanimanjem sem bral, da bi ugotovil, kako se je človek naleze, in si oddahnil: očitno z nogometom, torej nisem v nevarnosti.

Resno, precej časa sem porabil, preden sem ugotovil, da gre za veselo novico. Ne, gospod Čeferin ne umira, marveč je celo dosegel velik uspeh.

Uredniški poseg

Najpogosteje novinarji naslov le predlagajo, uredniki pa ga določijo. Če bi torej zbrali novice zadnjega tedna in brali le naslove, bolj negativnega ne bi mogli najti:
1.    Začenja se z "nimam", kar je čista žalost.
2.    Česa nima? Moči! Človek je ubog, nemočen, strašno.
3.    Izbira naslednika? Torej simbol minljivosti, smrti.

Zakaj bi dobri novici nalepili najbolj negativen naslov? To je točka, ki me zanima antropološko, pisateljsko in seveda tudi kot čisto navadnega državljana. Zakaj nimamo pravice do dobrih novic? Četudi se zgodijo, jih je treba maskirati? Novinarsko povedano, zakaj se je uredniku Miranu Lesjaku zdelo, da bo tako članek bolj bran? Kot sem pozneje preveril, so drugi mediji o tem že pisali, torej ni šlo za prvo novico, marveč za željo v znanem dogodku najti vsaj nekaj negativnega.

Egalitarnost

Kdor je bral moje kolumne, pač ve, čemu: tlačanska miselnost potrebuje vso mogočo tolažbo, da vztraja v govnu. Preveril sem spletne komentarje in da, seveda, ob Čeferinovem uspehu se je ljudstvo spraševalo, kaj to pomeni zanj, bo zaradi tega kaj boljše živelo itd.

Povejmo glasno in jasno: ne bo. Od jamranja po forumih pa še manj.

Dnevnik je v tem primeru dejansko stregel gostilniškemu krožku slovenstva, večnim jamračem, ki v vsem najdejo nekaj negativnega, zato da se ne bi kdo premaknil in česa naredil. "Aja, ne more izbrati naslednika? Potem pa vse skupaj ni nič vredno in raje kar ostanem za računalnikom!"

Če kaj potrebujejo slovenski mediji nasploh, je to konec prilizovanja množici. Ker je ravno ta množica tako ignorantska, da vse sama najbolje ve in medijev tako ali tako ne potrebuje.

Demokracija

Ne spoznam se na nogomet, a če prav razumem, gospod Čeferin s slovenske funkcije odhaja na svetovno. Novinar pa ga teče spraševat, ali si bo postavil naslednika v slovenski organizaciji.

Oprostite, ups.

Je slovenska nogometna organizacija aristokratska ustanova, kjer se funkcije predajajo iz roda v rod?

Mar nimajo volitev?

V časih komunistične partije je bilo vedno odprto vprašanje, kdo bo Titov naslednik. So takšna vprašanja še kar aktualna?

Se je zgodil puč? V strahu sem preverjal prvi člen ustave, a še vedno pravi: "Slovenija je demokratična republika."

Če volitve so, potem je ta članek povsem brezpredmeten.

Čisto sem zmeden. Prosim, pojasnite mi.

Memento mori

Nekaj zelo krščanskega je v tem naslovu, pravzaprav resnično janzenističnega. Človek zasede pomembno funkcijo, naslov pa govori o nemoči in dedovanju. Saj se spomnite portretov iz davnih dni, na katerih v kotu tiči lobanja, češ, zdaj si mlad in lep, ampak smrt te čaka.

Pred časom sem prišel na obisk k nekemu znancu, ki je gledal prenos zimskega športnega dogodka. Slovenski športnik v smučarskem kombinezonu je pravkar zmagal, mogoče celo postavil rekord. Stal je v cilju, še zadihan, pod nos so mu pomolili mikrofone, športnik odgovarja in že je tu tudi vprašanje slovenskega novinarja: "Kdaj mislite nehati?"

Zakaj se to zdi vsem tako normalno?

Si prestavljate, da bi slovenski novinarji imeli prvi dostop do dobitnikov oskarja? "Kdaj se boste upokojili?" bi vprašali človeka s kipcem v rokah. Ali pa pravkar razglašeno mis sveta: "Ste že rezervirali sobo v domu upokojencev?"

Na širši sliki sveta Slovenec torej ne more preseči tiste lobanje, ki se reži v kotu. Kjerkoli zagleda veselje, že ga mora pokvariti.

Seveda gre za zavist in frustracije in zato mora teči k vsakemu, ki je kaj dosegel, in ga oblepiti z modrostjo, češ, nič ni večno, noben uspeh ni resničen, vse je zaman.

Skratka, taki ljudje sami sebi neprestano lažejo, da smo vsi zagrenjeni in nesrečni kot oni.

Gospodu Čeferinu pa iz srca čestitam.