Čas je zlato in ljudje nismo gnoj

Pred več kot letom in pol mi je pisala specializantka ginekologije z vprašanjem, naj ji kot človek, ki naj bi bil dokaj dobro informiran glede zdravstvenih politik, pojasnim, ali je perspektivno, da se odloči za pot v zasebno ambulantno dejavnost pri nas, ali je bolje, da zastavi svojo poklicno pot v Avstriji.

Takrat me je prešinilo, kako neverjeten je razkorak med lahkotnimi političnimi frazami, s katerimi si zdravstveni politiki od tiskovne konference do tiskovne konference kupujejo čas za nemoteno nadaljevanje prilivov na svoj ministrski osebni račun, in kako so po drugi strani v nemogočem položaju ljudje, ki morajo sprejemati krvavo resne življenjske odločitve tu in zdaj.

In jim neslanosti o dveh mandatih časa za ureditev zdravstva zvenijo kot topoumno in brezčutno norčevanje iz človeške stiske. Pa naj gre za bolnike, ki jim frazarjenje o finančni reformi, ki bo nekoč odpravila čakalne vrste, prav nič ne koristi, saj bodo do takrat morda že zdavnaj pod rušo. Ali za mladega zdravnika, ki mora v nekaj mesecih sprejeti odločitve in zastaviti poklicno pot, ki bo določila njegovo delo za naslednja desetletja.

Kako gre Petru Slatnarju izdelava smuči za Petra Prevca

Zapis slovenske učiteljice: Srečna sem, ker sem vaša učiteljica

Zlato je gnoj

Zdravnici sem odgovoril, da z vsem tehtanjem resolucijskih, ministričinih in koalicijskih besed ne morem niti za eno leto naprej napovedati, ali bo zasebnemu ginekologu v prihodnje pri nas odprta možnost, da produktivno investira svoj čas, energijo, družinske prihranke, izobraževanje in osebne ambicije v zasebno ginekološko ambulanto.

Nihče ne more iz enigmatičnih in brezpomensko splošnih fraz zdravstvenih politikov vedeti, ali v času, ko bo kolegica opravila specializacijo, zasebništvo ne bo izločeno iz družbe kot kulaštvo po drugi svetovni vojni. Jasno je le, da bodo politiki takrat, kot vedno, gledali izključno na lastne politične koristi.

Če se jim bo zaradi volilnega PR-ja splačalo preganjati zasebnike kot neoliberalne izdajalce domovine, jih bodo pač preganjali. Če se jim bo splačalo zasebnike privabljati kot investitorje v boljši zdravstveni standard Slovencev, bodo storili to. V vsakem primeru se bodo odločali za svoje koristi in tako nepredvidljivo, da zdrav človek na njihovih besedah ne more graditi svojih življenjsko pomembnih odločitev.

Gnoj je zlato

Včeraj sem izvedel, da kolegica, ki mi je pisala, že skoraj eno leto specializira v Avstriji. Ne predstavljam si, da zaradi mojega nasveta, saj imajo ljudje pamet, ki jo za dobrobit svoje usode vsak z vso pravico in v največji meri uporabi. A ob novici sem pomislil, da bi danes, po letu in pol širokoustnega pripravljanja ministrskih in vladnih strateških dokumentov, kolegici lahko odgovoril s popolnoma enakimi besedami. Še vedno namreč nihče od določujočih nima pojma in se mu niti ne zdi potrebno izreči niti osnovnih usmeritev, ki bi ljudi vodile pri njihovih odločitvah.

Kot da življenja državljanov niso vredna počenega groša. Kot bi bili ljudje gnoj, ki lahko poljubno dolgo počaka na kupu, dokler se ga gospodar ne odloči potrositi po polju.

Simona Dimic je simbol 25. obletnice Slovenije #kolumna

Plačuj za lastno delo #kolumna

Molk je zlato in ljudje so gnoj

Nihče nima pojma in v brezčasju naše politike to niti nikogar ne moti. Razen ljudi, ki se morajo odločiti – pacienti, ki jih skrbi za lastno življenje, mladi zdravniki, ki se ne morejo zamrzniti, da bi se čez mnogo let država odločila, kaj z njimi in zdravstvom. Zato v zmedi, v kateri ni osnov za odločanje, ljudje padejo v stisko, iz katere sta objektivno samo dve rešitvi.

Osebnostno močni in energični ljudje se zavedajo, da je dolgoročno bolje prevzeti odločitev in usodo v svoje roke kot počepniti v sistemsko pasivnost, zato – odidejo iz takega sistema kljub zavedanju o bolečini in tveganju prehoda. Zdravniki čez mejo iščejo službe, pacienti pa zdravnike.

Seveda opisani beg močnejših in energičnih ne bo zmotil sistema, kajti večina ljudi nima energije in osebnostne moči, zato – se pasivno vda. Pacienti obtičijo v čakalnih vrstah, čeprav te morda pomenijo njihovo smrtno obsodbo. Zdravniki obtičijo v javnosektorski sivini čakanja na boljše čase.

Eno in drugo je šolski primer negativne selekcije, ki sistem in ljudi dela vedno bolj reven, neučinkovit in namenjen samemu sebi.  

Kdor nima duše, ne potrebuje zlata

Zapravljen čas ima torej konkretne žrtve:

• prezgodaj umrle bolnike,
• v tujino preseljene zdravnike in strokovnjake,
• balkanizacijo države, v kateri se ljudje v nedogled prepirajo za delitev revščine, namesto da bi ustvarjali novo bogastvo.

Dve leti zmedenih političnih sporočil je bilo zato dovolj, da je tudi tokrat že vsakemu slepcu jasno, da nas novi obrazi niso rešili naslednje epizode iskanja novih obrazov.

Njihov neuspeh je očiten in na naslednjih volitvah nas čaka nov krog nategovalskih strategij z novimi novimi, saj starih novih obrazov volivci niti povohati ne bodo več hoteli.

Alenka jim bo svetal vzgled.

S tem so se sprijaznili tudi po komaj dveh letih osiveli stari novi obrazi in se poskrili pod rjuhe piarovk. Te svojim gospodarjem z diagrami matematično dokazujejo, da vsaka njihova javno izrečena beseda ljudi samo dodatno razburi in jih potopi za nadaljnjo desetinko odstotka po lestvicah navzdol.

Pojavu se reče alergizacija in je nepovraten. S skrivanjem pred javnostjo in nemočnemu prepuščanju politike piarovkam je sicer mogoče odložiti napad ljudskega besa, a ko nastopi predvolilni čas, ko je nujno priti iz mišje luknje, bo spirala navzdol postala toliko bolj strma. Takrat bodo piarovke pač poiskale nove gospodarje.

Kdor ima dušo, ne potrebuje gnoja

Škoda. Ne za nove obraze, ti so zakockali lastno igro. Zares škoda pa za ponovno izgubljena leta, mrtve bolnike, v tujino pregnane mlade in povečan zaostanek za svetom nedaleč od nas, v katerem imajo ljudje občutek, da življenje izboljšujejo z lastnim delom in pametjo.

Čas je zlato, ker ljudje nismo gnoj. Kdor tega ne ve, ne potrebuje niti duše.