Sobota, 6. 12. 2025, 4.00
7 ur, 33 minut
Bruseljski dnevnik Nike Kovač
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,02
Nika Kovač
V nedeljo zvečer sem pristala v Bruslju. Po dveh tednih službene poti v Srednji Ameriki, polne intenzivnih predavanj, konferenc in sestankov, sem si želela predvsem nekaj dni počitka in branja knjig. A vedela sem, da s tem ne bo nič, saj je bil pred nami eden najpomembnejših dogodkov kampanje za varen in dostopen splav My Voice, My Choice: predstavitev oziroma hearing pred evropsko komisarko ter poslankami in poslanci v Evropskem parlamentu.
Ponedeljek
Ponedeljek je bil namenjen pripravam na našo uvodno predstavitev in usklajevanju, kako bomo odgovarjali na vprašanja. V Bruselj so počasi začeli prihajati naši prijatelji iz različnih držav Evrope: Annika, ginekologinja iz Nemčije, Théo, francoski odvetnik, Sarah, punca, ki ji je uspelo ustvariti gibanje, ki je v francosko ustavo zapisalo pravico do splava, Marlene, milijonarka, ki se je odrekla veliki večini svojega bogastva in se bori za pravično obdavčitev bogatih, ter zagnana aktivista Marco in Alice iz italijanskega dela naše ekipe. Vsi smo bili živčni. Skrbelo nas je, kaj bo naredila skrajna desnica, ki v zadnjih tednih res ne izbira sredstev za diskreditacijo naše pobude, predvsem pa nismo vedeli, kaj nas čaka. Popoldan in večer smo preživeli skupaj, nato pa sem okoli polnoči končala svoj uvodni nagovor in ga še nekajkrat povadila. Zaspala sem šele okoli pol štirih zjutraj, ne samo zaradi časovne razlike, predvsem zaradi pričakovanja naslednjega dne.
Torek
Jutro pred zaslišanjem v parlamentu. Vesela sem bila, da sem našla nekaj minut za mami in očija, ki sta prišla v Bruselj, da me podpreta. V Sloveniji sem bila od konca avgusta samo pet dni; zaradi službe že tako veliko potujem, zdaj pa ves preostali čas namenjam kampanji v Bruslju. Za dolgo druženje ni bilo časa. Hitro sem se s Théom, Anniko in Sarah znašla v dvorani Evropskega parlamenta, kjer se je nekaj po deveti začel hearing. Evropska komisarka za enakost Hadja Lahbib je ponovno potrdila, kar poudarjamo vse od začetka: da je preprečevanje nevarnih splavov vprašanje javnega zdravja, pri katerem EU lahko ukrepa na način, kot ga predlagamo, in obenem ne posega v nacionalne pristojnosti. Presenetilo nas je, koliko ljudi se je zaslišanja udeležilo in kakšno podporo smo prejeli. Nismo se pustili napadom, s katerimi so nas poskušali diskreditirati dvolični skrajni nasprotniki temeljnih pravic žensk.
Evropska komisarka za enakost Hadja Lahbib
Osebno mi je bilo najpomembneje, da je bila v dvorani tudi Mirela, neverjetno pogumna ženska iz Hrvaške. My Voice, My Choice namreč delamo zaradi žensk, kot je ona. Mirela si je želela otroka, a je po nekaj mesecih nosečnosti izvedela, da ima plod tumor, ki ga ne bo preživel. Njeno življenje je bilo ogroženo in nujno je potrebovala splav. Obiskala je več bolnišnic na Hrvaškem, vendar so jo, čeprav zakonodaja omogoča splav v takih primerih, povsod zavrnili. Noben zdravnik postopka ni želel opraviti. Da bi rešila svoje življenje, je odpotovala čez mejo v Slovenijo. Zdravniki so ji pomagali in jo rešili. Postopek je stal nekaj tisoč evrov, stroške pa so pomagale kriti nevladne organizacije. Predlog, ki ga zagovarjamo, bi zagotovil, da bi bila ta temeljna zdravstvena oskrba v Sloveniji za Mirelo brezplačna, in omogočil, da se tragedije, ki jih zaradi nevarnih splavov srečujemo po Evropi, ne bi več dogajale.
Sreda
Imela sem jasen plan: oddelati sestanke naslednjega dne in ob petih izklopiti telefon, prositi svojo službeno ekipo in ekipo My Voice, My Choice, naj me kak dan pustijo pri miru ter si izpolniti nedeljsko željo in brati knjige. Popoldne pa sem prejela sporočilo ene izmed strokovnih sodelavk iz Evropskega parlamenta: "Nika, prosim, ne prestraši se. Verjetno bo treba ponovno glasovati o resoluciji.” V sprejem resolucije, s katero bi Evropski parlament uradno podprl našo pobudo za varen in dostopen splav, smo vložili veliko dela. Uspelo nam je zagotoviti široko podporo političnih skupin na odboru od Evropske ljudske stranke do Levice, nasprotovale pa so nam samo skrajno desne politične skupine, ki še nikoli niso imele tako veliko poslancev kot trenutno. Glasovanje o resoluciji bi se moralo zgoditi že novembra, a so nasprotniki dosegli, da glasovanje ni bilo uvrščeno na dnevni red, pač pa prestavljeno na eno od naslednjih sej in vse je kazalo, da bo to decembra v Strasbourgu. Nekaj deklet je prestavilo lete in ostalo v Bruslju. Videti je bilo, da smo z resolucijo znova na točki nič.
Četrtek
Zjutraj sem se oblekla in tekla v Evropski parlament. Zdaj je bilo jasno, da bo ponovno glasovanje že v ponedeljek. Z Lucijo sva imeli jasen cilj: ugotoviti, kaj se dogaja, koliko glasov imamo za ponedeljkovo glasovanje in kakšne so naše resnične možnosti. Razlog, da je potrebno ponovno glasovanje o resoluciji, je povsem tehničen. S prvim glasovanjem ni bilo nič narobe, resolucija bi bila lahko brez problema uvrščena na dnevni red in na glasovanje že novembra. A ker je postopek sprejemanja resolucije potekal vzporedno s postopkom hearinga, resolucije ni mogoče dodati na glasovanje ob predvideni točki dnevnega reda o naši pobudi decembra. Zato je treba isto besedilo resolucije potrditi še kot ločen akt znotraj postopka evropske državljanske pobude. Zaplet je povezan z dejstvom, da evropski parlament takih resolucij ne sprejema vsak dan, do zdaj sta bili po našem vedenju v vsej zgodovini sprejeti le dve. Ko sva nekako razumeli, zakaj se nam dogaja, kar se nam dogaja, sva preverili, kako kaže z glasovi. Zelo hitro sva ugotovili, da je situacija izjemno slaba. Ponovno glasovanje so prestavili na ponedeljek zvečer, ko večine evropskih poslank in poslancev še ni v Bruslju. Zelo težko bo zagotoviti dovolj ljudi, ki bi zamenjali odsotne poslance in poslanke. Ves dan smo preživeli na telefonih in sestankih. Še vedno ne vemo, ali imamo dovolj glasov. Še vedno ne vemo, ali nam bo uspelo. Nimamo časa za žalost, jezo ali frustracijo. Cilj je jasen: uspeti.
Petek
Zadnje vrstice tega dnevnika pišem na vlaku za Pariz. Še vedno nisem prepričana, ali imamo dovolj glasov, da nam bo v ponedeljek uspelo. Še vedno ne vem, kaj nas čaka. Vem pa, da moramo vztrajati. Želimo si, da kampanja My Voice, My Choice da otipljive rezultate, da nam uspe zaščititi življenja žensk, kot je Mirela. Zato si želimo tudi, da bi kampanjo My Voice, My Choice podprlo čim več voditeljev evropskih držav. Po tem ko je to prejšnji teden naredil španski predsednik vlade Pedro Sánchez, je zdaj naša naslednja želja predsednik Macron – in s tem razlogom se odpravljamo v Pariz. Vseeno pa naše misli preveva negotovost. S puncami žongliramo med različnimi scenariji, ki se lahko zgodijo: bo v ponedeljek z resolucijo konec, bo odločitev spet prestavljena ali pa nam bo morda uspelo? Ostanite z nami na naslednjih straneh tega že lepo popisanega dnevnika o idejah solidarnosti, pravičnosti in skupnosti, ki nas združujejo. Idejah, ki smo jih iz Slovenije skupaj popeljali v Evropo in svet.
Kolumnistka Nika Kovač
