Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Srdjan Cvjetović

Petek,
23. 5. 2014,
20.49

Osveženo pred

1 leto, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Srdjan Cvjetović

Petek, 23. 5. 2014, 20.49

1 leto, 2 meseca

Bruseljska šola ali kako so nas (spet) zavedli s tvitanjem

Srdjan Cvjetović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Kot nekoga, ki raje spremlja tehnologijo in znanost kot pa zakulisja politike, so me sredina dogajanja v Bruslju pritegnila z drugega vidika: ali lahko zaupamo informacijam na družbenih omrežjih?

V naslednjih vrsticah ne bom pisal o tem, kaj in zakaj se je v Bruslju dogajalo to, kar se je dogajalo v zvezi s slovensko kandidatko za evrokomisarko – to pač prepuščam kolegom, ki se z dnevno politiko ukvarjajo redno in sistematično.

S stališča tehnologij in njihovega vpliva na vsakega od nas in družbo v celoti se mi zdi veliko zanimivejše pogledati, kako se je v sredo vse to dogajalo, in s tem v zvezi opozoriti na vprašanje, ali so družbeni mediji lahko odločilen in zanesljiv vir informacij in novic. Scenosled bruseljskih tvitov Za iskanje odgovora na to vprašanje se spomnimo sredinega dogajanja skozi prizmo tvitov, ki so prihajali iz bruseljskih klopi:

10:31 – Bas Eickhout, nizozemski poslanec Zelenih: AB je umaknila svojo kandidaturo.

10:33 – Michel Reimon, avstrijski poslanec Zelenih: AB je umaknila svojo kandidaturo.

10:37 – Ulrike Lunacek, avstrijska poslanka Zelenih in podpredsednica poslanske skupine Zelenih v Evropskem parlamentu: AB je umaknila svojo kandidaturo.

Nekaj minut pozneje so slovenski mediji, tudi naš, zagrizli in čez vse naslovnice objavili novico, a se ob tem najbrž niso zares vprašali, ali je ta informacija preverjena ali pa gradi zgolj na kakšnem predhodnem tvitu ali hodniškem klepetu.

10:51 – Roman Jakič, svetovalec AB: AB ni odstopila, "nekdo dela zanimiv spin". (zanimiva teorija)

10:56 – Angelika Mlinar, avstrijska poslanka (slovenskega rodu) liberalne stranke NEOS – Nova Avstrija: Poslanska skupina ALDE (liberalci in demokrati) bo o kandidaturi Bratuškove odločala ob 18. uri.

11:15 – Ole Ryborg, poročevalec danskega radia iz Evropskega parlamenta: AB prepričujejo, naj zaprosi za ponovno zaslišanje,

Čakajte, čakajte, ali ni že umaknila svoje kandidature, morda evroparlamentarci iz predhodnih tvitov le niso imeli prave informacije?

11:17 – Jakub Dospiva, bruseljski dopisnik češke tiskovne agencije: Ne tako hitro, AB še ni zunaj dirke, povedali so mi, da je zahtevala ponovno zaslišanje. (Profesionalec v svojem poklicu je vsaj pošteno priznal, da njegova informacija temelji na neki ustni informaciji, ki je lahko tudi nenatančna.)

Zvečer smo dokončno in zanesljivo izvedeli: Alenka Bratušek kandidature tisti dan še ni umaknila, a so jo evroposlanci zavrnili (prosim, tukaj ne bomo razpravljali o vzrokih, to je tehnološka kolumna). Eksperiment na osamljeni kmetiji na jugozahodu Francije Kaj se lahko naučimo iz tega bruseljskega tvitanja? Natanko to, kar je odkrila tudi skupina petih novinarjev iz Francije in francosko govorečega dela Kanade, ki je opravila zanimiv preizkus: za pet dni so se osamili od sveta na neki kmetiji nekje na jugozahodu Francije, edini stik pa so ohranjali prek družbenih omrežij. Še to ne prek računov Twitterja in Facebooka medijskih hiš ali kateregakoli medija, temveč samo prek osebnih strani ali objav neprofitnih združenj, vladnih ustanov ali izobraževalnih ustanov.

Kakšna so torej njihova dognanja, ki jih nedavno bruseljsko dogajanje le še potrjuje? Družbena omrežja kot odličen namig za informacijo V redkih primerih, kakor so poročali, jih je prav Twitter opozoril na zgodbo, ki bi jo tradicionalni mediji s svojimi tradicionalnimi orodji in sredstvi zgrešili. Novinar ne more biti prisoten povsod, kjer bi se lahko kaj zgodilo (in tudi ni smiselno, da bi bil). Medtem ko hiti na kraj dogodka, je dogodka in dogajanja morda že konec. Plus točke za Twitter. Družbena omrežja lahko zapeljejo na napačno sled Velikokrat pa objave na družbenih omrežjih zapeljejo na popolnoma napačno sled, saj ljudje v odsotnosti prave informacije začnejo razširjati najrazličnejša ugibanja, ki zabrišejo pot do prave informacije. Minus točke. Na družbenih omrežjih ne pustimo vsem enako blizu Nabor informacij, ki jih je prejemamo prek družbenih omrežij, je usmerjen in pravzaprav omejen s tem, da spremljamo samo tiste pisce, ki smo jih sprejeli v svojo digitalno bližino – največkrat tiste, ki so naši prijatelji ali nam kako drugače ustrezajo s svojimi stališči.

Če bi šli korak naprej, bi lahko rekli, da spremljamo tiste, ki so pripravljeni pritrditi našim razmišljanjem in mnenjem – ljudje smo družabna bitja, potrditve drugih imajo svojo pomembno vlogo.

A s tem že na začetku izločimo nov in drugačen pogled – kjer se vsi strinjajo, običajno ne ostane več prostora za ustvarjalnost in drugačnost ter za sprejemanje informacij, ki se ne ujemajo z našimi izhodišči. Pomen osebne note Bolj verjetno je, da bo neka zgodba zaokrožila po virtualnem svetu, če jo avtor objavi na svojih osebnih straneh znotraj družbenega omrežja, kot pa če jo tvitne ali na Facebooku objavi medij, kjer je ta zgodba izvirno objavljena. Prednost osebne note v družbenih omrežjih pa z vidika informativnosti nekoliko zvodeni zaradi tega, ker se osebno pogosto kosa z objektivnim (več v naslednjem odstavku). Interes javnosti ni nujno javni interes Kot je zapisal eden od udeležencev tega poskusa: kar je interes javnosti, vsaj sodeč po tem, katere teme prevladujejo med "retvitanjem", ni nujno hkrati javni interes, kakorkoli ga že kdo definira. Poleg tega pa je na družbenih omrežjih veliko šuma, med množico nepomembnih objav je težko izločiti tiste, ki res prinašajo neko novo in sporočilno vrednost. Najboljši v prvih petih minutah, najslabši v naslednjih 12 urah To je odlično pokazala analiza objav na Twitterju v 45 minutah po eksplozijah na Bostonskem maratonu aprila 2013. V tem času je bilo na to temo že 7,9 milijona tvitov, pri tem je sodelovalo 3,7 milijona različnih uporabnikov. Prvi se je pojavil, še preden so pretekle tri minute od prve eksplozije, prva fotografija se je pojavila samo minuto pozneje. Plus točke.

Toda kar 29 odstotkov vsebin je pomenilo govorice ter lažne in napačne informacije, ki so bile veliko pogostejše kot prave informacije – teh je bilo (samo) 20 odstotkov. Preostalih 51 odstotkov je bilo objav mnenj in splošnih informacij, torej brez dodane sporočilne vrednosti. Najbolj viralne so bile objave z lažnimi in napačnimi informacijami, pri njihovem razširjanju so nekritično sodelovali tudi uporabniki z visoko stopnjo ugleda in zanesljivosti. Minus točke za družbena omrežja v vlogi vira zanesljivih informacij. V enem stavku je to na Twitterju lepo povzel Matt Roller (@rolldiggity): Twitter svoje delo najbolje opravi v prvih petih minutah po katastrofi, najslabše pa v naslednjih 12 urah. Pisci na družbenih omrežjih niso v 24-urni vsakodnevni pripravljenosti Če bi se zanesli na družbeno omrežje kot edini vir vseh pomembnih informacij (kot so to naredili v francoskem poskusu), bi zanesljivo ostali prikrajšani za številne. Ljudje v življenju delajo še kaj drugega kot delijo vsebine prek družbenih omrežij, zato ni jamstva, da bodo zajeli vse, kar se jim kot piscem ali bralcem zdi pomembno. Kolikor je po eni strani zelo verjetno, da se skoraj povsod najde nekdo, ki lahko kaj tvitne, ni nobenega jamstva, da bo vedno nekdo tam, kjer bi si ga želeli kot poročevalca. Mediji kot sistematični selektorji, zbiralci in posredniki informacij Zato imamo tradicionalne medije (za namene teh razmišljanj spadajo sem tudi elektronski mediji), ki informacije zbirajo in posredujejo sistematično. Od medijev pričakujemo, da informacije preverijo, preden jih objavijo, odgovorni uredniki so, kot ime pove, odgovorni za vse, kar medij objavi.

Na družbenih omrežjih te odgovornosti ni preprosto doseči. Dvosmerni internet je vsakomur omogočil, da postane avtor, a obenem novih avtorjev, piscev in založnikov ni zavezal k enakim standardom in stopnji odgovornosti, kot jih imajo tradicionalni mediji in založniki. Primer: odprta enciklopedija Wikipedija je postala nepogrešljivo orodje za vsakodnevne poizvedbe in je nedvomno močno okrepila količino podatkov, ki so nam na voljo – a ima kljub skrbnem delu svojih vzdrževalcev še marsikje kar nekaj napak. Bolj komplementarni kot konkurenčni Družbena omrežja zato še dolgo ne bodo mogla nadomestiti medijev pri njihovem poslanstvu, so pa lahko že zdaj zanimiv in uporaben pripomoček. Medijem pomagajo pri usmerjanju pozornosti nekam, kamor sami morda ne bi pogledali, zlasti v prvih trenutkih, ko se to zgodi. Pomagajo jim tudi pri hitrejšem razširjanju novic do večjega števila bralcev, pri čemer mediji s svojo vsebino hkrati dvigujejo informativno raven družbenih omrežij. Prej ko bodo mediji na družbena omrežja (in obratno) prenehali gledati kot na grožnjo, prej bodo imeli od tega korist oboji.

Ne spreglejte