Bremena jugonostalgije

Slovenci smo narod nedokončane tranzicije. Vsak pozornejši pogled v našo družbo odkrije prav to anomalijo. V tej zvezi najprej spoznamo, da smo v primerjavi z našimi severnimi in zahodnimi sosedi precej manj normalni. Če bi dvajset let nazaj Demosu dopustili, na primer, prevesti avstrijsko ali severnoitalijansko delovno zakonodajo v slovenščino, potem pa jo sprejeti v parlamentu, bi imeli danes veliko večji osebni standard, pokojnine, skratka, bili bi na ravni naših sosedov.

Tako pa nismo, še več, od leta 2008 se pospešeno približujemo tisti matriki, ki smo jo mislili zapustiti leta 1991, to je Balkanu. na kratko – nazadujemo. Jugonostalgija, na katere krilih jadra Zoran Janković, je njegovo izvolitev v parlament sploh omogočila. Vendar se le malo ljudi sprašuje, kaj je sploh dejanski predmet njene vsebine. V vsem, kar je povezano s pojmom "jugo", se namreč skriva nezadržen civilizacijski padec in moralni potop. Leta 1991 smo namreč zapustili Titovo Jugoslavijo, s tem pa že v nekaj letih prešli iz družbe ne- ali polrazvitih v konkurenčno družbo evropskega zahoda. Prejšnja država ni poznala samo političnega monopola ene partije, enega vodje in ene gospodarske doktrine, temveč se je ta monizem odražal povsod, segel je celo do nakupovalne police. Kot je bila zveza komunistov brez konkurence, tako je bilo tudi s štruco, jogurtom, mlekom, katrco, fičkom, stoenko, garderobo, kozmetiko, TV-kanalom, časopisnimi dnevniki in drugim. Država ene partije je bila namreč država enega navadnega in enega sadnega jogurta, kruh je bil en: kilska štruca belega, polbelega in črnega se mu je reklo. Mleko je bilo eno: navadno in alpsko za daljšo uporabo. Med avtomobili si lahko izbiral med enako kakovostjo vozil, ki so bila vsa neuporabna in nekonkurenčna za evropske razmere. TV-kanal je bil eden, prvi program, enako je bilo s časopisi: eno je bilo glasilo republiške (Delo), drugo mestne konference SZDL (Dnevnik). Državljani SFRJ so bili v političnem smislu, predvsem pa v smislu kakovosti vsakdanjika, brez izbire. Tak sistem ni mogel trajati, v balkanskih vojnah, kjer ga je Milošević oživljal s srbskim nacionalizmom, je dokončno propadel. Je pa res, da je bil komunizem drugje še bolj krut: v Hodževi Albaniji tudi ene štruce kruha ni bilo. Enako je danes v Severni Koreji.

Vendar takšne analize v javnosti tako rekoč ni. Večinski mediji v državi namreč onemogočajo, da bi ljudje sploh prišli do realne podobe, kje živijo, kako in kdo je za to kriv. V zvezi s tem se dogajajo prav sprevržene reči. Generacija politikov, ki bo jo moralo vsako sodišče v normalni državi (na primer v ZR Nemčiji), je danes tukaj in spet uveljavlja svoje interese. Spominjamo se Franceta Šetinca, ki je po trdi partijski liniji vladal v sedemdesetih letih. Kot vsi njegovi kameradi ni bil preveč odprte glave, imel pa je občutek za karierni vzpon, predvsem pa za to, da se ne smeš nikomur od jugoslovanskih šefov v partiji zameriti. Ko smo se osamosvojili, smo bili prepričani, da je ta garnitura odšla v prepad zgodovine. Tja bi sicer krenila, če bi jo napotilo eno od ustreznih sodišč. France Šetinc je objektivno odgovoren za kršenje človekovih pravic v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, za zlorabe javnih institucij. Do konca. V ZR Nemčiji so ljudje prišli pred sodišče, čeprav je bila njihova krivda manjša od krivde slovenskih partijskih funkcionarjev v sedemdesetih.

A zgodilo se ni nič od tega. Nasprotno: njegovi sinovi so zasedli medije, postali so lobisti. Eden od njih se je potem poročil z eno od novinark informativnega programa RTV SLO, ki mu je v zahvalo za bogato doto darovala film o Milanu Kučanu. Mojca Šetinc je ženska, ki po instinktu natanko ve, kakšna je potreba partijske kontinuirane revolucije v vsakem od trenutkov naše sedanjosti. In to prikaže na TV-zaslonih, najraje v najbolj gledanih terminih, v soboto ali nedeljo zvečer. Vsi kontrolni mehanizmi, zagotovljeni v Ustavi RS, tedaj preprosto obmolknejo.

Da njen nastop ni skregan z zdravo pametjo, poskrbijo drugi novinarji v medijih, ki Slovencem v dnevnih zlorabah informativnih programov sporočajo "svoje resnice". Ob njih so tudi predstavniki močnejšega spola. Tu je na primer Aleksander Lucu – Luc, ki je avtor prav neverjetnih prispevkov, v katerih nekdanjo udbovsko nomenklaturo propagira kot nujno vezivo slovenske gospodarske sedanjosti. Piše o tem, da se na rojstnih dnevih Janeza Zemljariča, človeka, ki bi v vsaki normalni državi Franceta Šetinca in tovariše (Mitjo Ribičiča) srečeval le na hodnikih strožje varovanih zaporov, vplivni ljudje (spet iz istega zakulisja) dogovarjajo o najpomembnejših potezah, ki jih je treba storiti na kadrovskem, ekonomskem, nenazadnje kulturnem in univerzitetnem področju. Lucujeve "resnice" potem časopis, ki je v posredni lasti klana Šetinc (Nedeljski dnevnik), distribuira v petino slovenskih domov. Janez Zemljarič je bil v sistemu, ki je omogočal le eno partijo, posledično pa en tip štruce, jogurta in avtomobila, vodja najbolj problematične službe, ki je skrbela za "notranjo varnost". Ko je prišlo na dan, da je bil Mitja Meršol tajni sodelavec Udbe z imenom "lingvist", je bilo na dokumentih največkrat navedeno prav ime Janeza Zemljariča kot osebe, ki je bila vsemogočna. Janez Zemljarič je v času po osamosvojitvi celo napredoval: je lobist v zdravstvu in "uspešen" podjetnik. Naj razume, kdor more.

Naša nedokončana tranzicija se potem nadaljuje v predsedniških kampanjah. Najmlajši upokojenec v državi, Mitja Klavora (v pokoj je odšel z 39. leti), je po neuspelih poskusih podreditve ene od hčerinskih družb Petrola, v katerem je bil zaposlen, ravnokar postal izvršni tajnik Stanovnikove Zveze borcev. Ta je podprla Danila Türka za predsednika, hkrati pa s tem potrdila, da v Sloveniji na oblasti ostaja ista revolucionarna sila, utemeljena na jugoizročilu krvavega Balkana, ki je pripravljena napraviti prav vse, da se obdrži na površju. Predsedniški kandidat Türk je na shodu v Kamniku celo svetoval uporabo biča, češ da bo narod bolj poslušen. Tranzicijski mediji o tej "ekstravagantnosti" niso napisali niti besede. Vendar je bil tu Danilo Türk popolnoma iskren. Uporabil je samo verbalni arzenal svojih učiteljev, Franceta Popita, Vide Tomšič in ljudi, ki so navedeni v prvih odstavkih. Pravzaprav je bil celo prijazen: kot Mitja Ribičič bi celo koga lahko poslal na oni svet, a se je zadovoljil le z grožnjo z mučilnim orodjem.

Zveza borcev, kot predstavnica oborožene sile, ki je socialistično Jugoslavijo, utemeljeno na zlorabi političnega monopola, ustvarila in držala pri življenju, ima neverjeten vpliv na današnje dogajanje. Čeprav je v celoti totalitarna, še več, povezana z zločinom. Njen nekdanji predsednik, predhodnik Janeza Stanovnika, Ivan Dolničar – Janošik, je po pripovedovanju Vladimirja Dolničarja, njegovega nečaka, 9. maja 1945 v Begunjah pri Cerknici s pištolo ustrelil svojega brata Petra, in to pred vso družino, na dvorišču rodne hiše. Stanovnikov predhodnik na mestu predsednika ZZB je to implicitno potrdil v zadnji knjigi, ki jo je za živega izdal leta 2005. Tam je napisal, da bi brata "počil" že v Teharjah, a so ga njegovi kolegi zadržali na večerji. Stanovnikov predhodnik pripoveduje: "Znašel se je (brat Peter) v Teharskem taborišču. Jaz sem bil takrat s Štirinajsto divizijo v Avstriji. O njegovem zajetju me je po telefonu obvestil Janez Petje iz Celja, ki je bil svoj čas moj namestnik v 13. brigadi. Vprašal me je, ali ga hočem videti. Bil sem v veliki dilemi. Kaj naj storim? Ali naj ga pokončam? Ko sem prišel zvečer v Celje, so me na oddelku za zaščito naroda zadržali na večerji, v taborišče Teharje pa naj bi šel zjutraj. Naslednji dan so v taborišču postavili v vrste vse domobrance, vendar med njimi ni bilo mojega brata Petra. Šele pozneje sem izvedel, da so ga odpeljali ponoči in tako preprečili kakšno nepremišljeno dejanje, ki bi ga lahko storil. Zelo lahko bi se zgodilo, da bi ob snidenju v razburjenju potegnil pištolo." (Ivan Dolničar, Generalov let, Modrijan, Ljubljana, 2005, stran 41).

Zvezo borcev bi morali z zakonom prepovedati, saj je utemeljena na zločinu. A se pri nas ne zgodi nič takega. Vsa Udba se je združila: stari del podpira Danila Türka, mlajši so za Boruta Pahorja. Oba sta močna aduta paleolitske postkomunistične družbe, ki bi se morala posloviti že z lustracijo leta 1990, a se za razliko od drugih evropskih držav ni. Prej ko bo Slovenija začela s preobrazbo, lažje ji bo: njej in vsem, ki še prihajajo. Prva priložnost bodo predsedniške volitve.