Bilo je nekoč na Bližnjem vzhodu

Kdor je v teh dneh spremljal kakšne izraelske medije, prav gotovo ni mogel zgrešiti precej elegičnega tona, ki obvladuje pisanje številnih kolumnistov in blogerjev. Za Bradleyja Burstona iz Haaretza na primer je vprašanje, ali bo Izrael res napadel Iran, v bistvu irelevantno, kajti za uničenje Izraela ni potrebna atomska bomba. Izrael se bo uničil sam in postal Iran. Kaj Burston s tem misli, najlepše razloži izraelski minister za pravosodje: "Korak za korakom bomo državljanom Izraela dali zakone tore in judovski religiozni zakon spremenili v zavezujočega za celotno nacijo."

(Vsi tisti, ki so kdaj obiskovali verouk oziroma so se kako drugače seznanili s Staro zavezo, dobro vedo, za kaj gre, za vse druge pa: judovski religiozni zakon se v bistvu ne razlikuje prav dosti od tistega, za kar gre islamskim fundamentalistom.)

Še bolj ganljiv hommage nekdaj edini demokraciji v regiji je spisal Gideon Levy v svoji mračni in depresivni zgodbi o "novem Izraelu v nastajanju". Celo izrazito desničarsko usmerjena Susan Hattis Rolef iz Jerusalem Posta je nad stanjem zmerno zaskrbljena. Danes bi moral vsakdo, ki označuje Netanjahuja z izrazom "lažnivec", pri tem vedeti, da uporablja evfemizem.

No, precej razlogov za zaskrbljenost imajo tudi drugod po svetu. Že nekaj časa se ve, da Meir Dagan, nekdanji šef Mossada, vsekakor sposoben in informiran možakar, vidi v napadu na Iran "nespametno idejo". To je pravzaprav zelo mil izraz za nekaj, kar bi po njegovih besedah pomenilo nič manj in nič več kot "regijsko vojno, ki bi dala Iranu najboljši možni razlog, da nadaljuje z jedrskim programom. Pritisk v regiji, s katerim bi se soočil Izrael, bi postal neznosen." Znano je tudi, da ima do teh zadev skoraj identično stališče vojaški vrh, s to razliko seveda, da se s svojimi pomisleki ne izpostavlja pretirano v javnosti. Če bo torej na koncu res prišlo do napada, argumenti zanj gotovo ne bodo vojaški.

Podobnega mnenja so tudi v ameriški vojski, kjer sicer že nekaj let s pomočjo računalniških simulacij preigravajo mogoče scenarije. Nekaj zaključkov: čeprav je iranska protizračna obramba dokaj omejena, bi Izrael v najboljšem primeru jedrske ambicije Irana upočasnil zgolj za kakšno leto. Vendar pa to kajpada še zdaleč ne bi bilo vse: dejstvo je, da lahko Iran celotni Bližnji vzhod spremeni v pravi pekel. Za Sirijo bi bil takšen scenarij kajpada poslan naravnost z neba, Hezbolah in Hamas se gotovo že vnaprej veselita svoje priložnosti, drugi pa … No ja, najbrž je težko verjeti, da bi se zadovoljili z gledanjem. In navsezadnje: če že z ničimer drugim ne, bi vojno prav vsakdo slej ko prej občutil na bencinski črpalki.

Tudi v ameriškem vojaškem vrhu odgovorni kakršnemukoli posegu niso naklonjeni. Ampak težava je v tem, da se vojne ne začenjajo vedno na podlagi kakšnega pretirano treznega premisleka. Težava je tudi v tem, da celotno vzdušje že prav zlovešče spominja na tisto, ki je vladalo pred napadom na Irak. Tudi takrat so to avanturo številni pametni ljudje odsvetovali. Stari Bush denimo, ki je bil vsaj na področju zunanje politike eden od najsposobnejših ameriških predsednikov v zadnjem obdobju, ne bi nikoli napravil kaj tako nespametnega – in to kljub temu, da je imel za to v bistvu izredno prepričljive argumente. (Človek je znal videti še nekaj korakov dlje od svoje neposredne koristi.) Kajti dejstvo je, da če njegov malopridni sin ne bi počel takšnih neumnosti, kot jih je, Iran danes brez dvoma ne bi igral takšne vloge, kakršno igra zdaj. Bush in Blair sta bila, to je danes že mogoče z gotovostjo reči, dve največji geostrateški katastrofi Zahoda v novejši zgodovini.

Morda ideja o jedrskem Iranu res ni najprivlačnejša, a po drugi strani je še mnogo manj privlačna ideja o destabilizaciji celotne regije, o posledicah katere je človeka strah že samo razmišljati.