Berlinske refleksije

Pri mnogih gre seveda za ekscentrično držo, s katero izražajo vzvišen odnos do "črede". Jasno, za te osebke tukaj ni časa. Bolj zanimivi so tisti, ki s takšnimi izjavami želijo povedati, da ne spremljajo gospodarskih in političnih tem, se pravi, zanimajo jih samo še bolj lahkotne novice iz sveta športa in razvedrila. Tovrstne drže seveda ni mogoče dajati za zgled. Ravno tako nesprejemljivo pa bi jo bilo že vnaprej obsojati in se nad njo zgražati. Prebiranje gospodarskih in političnih novic namreč človeka navdaja z vse večjim obupom in nemočjo, pri marsikomu se luč na koncu tunela posveti le še ob misli na samomor. V tem smislu bi selektivni bojkot medijev pravzaprav lahko pomenil celo strategijo preživetja. V kontekstu 25. obletnice padca berlinskega zidu se tako marsikdo sprašuje, ali je bilo vse skupaj res vredno. Tavanje po labirintu pesimizma Krivde za omenjeni pesimizem seveda ni mogoče preprosto pripisati medijem. Težava medijev je bolj v tem, da njihove kritike prepogosto ostajajo brez gravitacije, tj. kolikor toliko jasnega merila, s katerim bi merile kritizirano. Če človek prebira samo slovenske medije, hitro dobi vtis, da živi v najbolj zavoženi državi sveta. No, kdor zgodbo gleda v nekoliko širšem kontekstu, vidi, da Sloveniji v mednarodnih primerjavah pravzaprav sploh ne kaže tako slabo. Ravno prejšnji teden so pri Legatum Institutu objavili indeks razvoja, po katerem je na 24. mestu (samo za orientacijo: prva je Norveška, ZDA so desete, Nemčija je 14., Francija pa 21.). Neobremenjeni tuji opazovalci glavne težave Slovenije vsekakor ne vidijo v previsokem državnem dolgu, niti v preobširnem javnem sektorju ali slabem šolskem sistemu, pač pa v neurejenem ekonomskem okolju, ki otežuje normalno poslovanje, kot večna tema se pojavljajo (pre)počasna privatizacija, nekonkurenčnost, na političnem področju pa seveda nestabilnost. Ali to pomeni, da bi morali biti Slovenci v resnici vsaj zmerno zadovoljni? Stari komunisti pravijo: "Hoteli ste kapitalizem, zdaj pa ga imate in ne jokajte!" Toda ali je to zares tisto, kar so državljani takrat na referendumu zares hoteli? Arheologija neke želje Kdor je odraščal v času berlinskega zidu, se gotovo spomni, da je tedaj vse ameriško veljalo za nekaj dobrega, vse sovjetsko pa je, nasprotno, takoj postalo predmet posmeha. No, obstaja seveda možnost, da je kdo razmišljal drugače, a o tem je tukaj nemogoče povedati kaj več. Dejstvo namreč je, da so takšni osebki praviloma ostajali tiho. To pravzaprav sploh ni bila neumna odločitev, kajti v nasprotnem primeru bi jih imeli vsi za čudake. Razlogov za fascinacijo nad ZDA je veliko. Dejstvo je, da so Američani Evropo pred njo samo reševali že v prvi svetovni vojni, pa potem še enkrat v drugi … Evropa ni bila sposobna obvladati niti krize po razpadu SFRJ. Tukaj bi veljalo omeniti samo Srebrenico, ki je postala spomenik evropske zblojenosti. Kot kaže, bo za Evropo neznanski uspeh že, če bo čez pet let še ostala v enem kosu. Največja tragedija danes je, da ZDA Evropi očitno ne morejo pomagati še enkrat. Konec koncev ne morejo pomagati niti sebi. 25 let po padcu berlinskega zidu se tako velika uganka glasi: kaj se je zgodilo, da so se ZDA iz glavnega pozitivca spremenile tako rekoč v glavnega negativca? V Evropi naj bi bila po kritičnosti do ZDA Slovenija celo vodilna. ZDA kot predmet poželenja Kaj so torej državljani Slovenije v času berlinskega zidu videli v ZDA? Ali drugače: kdo ali kaj je bil predmet njihove želje? Odgovor je preprost: to je bila Amerika Michaela Corleoneja. (Dobro, da se ne bodo liberalci počutili preveč zapostavljene: oni morajo biti vedno nekaj posebnega, zato so se navduševali nad Ameriko Gordona Gekka.) Michael Corleone je bil tipičen proizvod rooseveltovske Amerike. Na začetku druge svetovne vojne je prekinil študij na univerzi ter zaradi patriotskega občutka dolžnosti odšel na fronto, kjer je bil za svoja junaška dejanja tudi odlikovan. Po vojni je prevzel družinsko podjetje in ga uspešno vodil naprej. Corleone je imel občutek za skupnost in stisko soljudi. Če je imel kdo težave, so mu bila njegova vrata vedno odprta. A najbolj užaljen je bil, če mu je hotel ta potem to dobroto poplačati z denarjem. Zavedal se je namreč, da tržna logika uničuje etično substanco skupnosti. Kljub temu da mu je država na različne načine pogosto oteževala poslovanje, ni bil zagovornik sistema laissez-faire. Kot vsak razumen človek se je zavedal, da pomeni katastrofo za celotno družbo. Ko so se državljani na referendumu odločali za samostojno Slovenijo, so imeli pred očmi državo, v kateri bo lahko vsakemu uspelo na račun sposobnosti, svoj uspeh pa bo potem velikodušno delil z manj srečnimi in sposobnimi, tako kot je to počel Michael Corleone. Kako so liberalci uničili celo kriminal Vprašanje je, kje in kaj se je zalomilo. Zakaj so ZDA nenadoma postale tako nepriljubljene? Zakaj tako veliko ljudi v padcu berlinskega zidu vidi napako? Na kratko: glavna težava je, da je medtem mesto Corleoneja zavzel Tony Soprano, Gekka pa Patrick Bateman. Takšne osebke pa lahko občudujejo samo psihopati. Stvar je v tem, da je corleonejevska Amerika temeljila na etičnem sistemu, ki je učinkovito urejal odnose posameznika do samega sebe in drugih. Kot vsakdo ve, etika pomeni vrednostni sistem, ki posamezne elemente osebnosti hierarhično ureja v koherentno celoto in drži skupaj. Ko etiko zamenja tržna logika, na sceno stopijo razosebljeni osebki tipa Soprano in Bateman, katerih osebnost je razpadla na fragmente, ki jih ohlapno povezuje samo še poljubnost danega trenutka. Če se je prej osebnost gradila v skladu z načeli etike, se zdaj z načeli mode. Tega se dobro zavedajo tudi Američani. Na ta fenomen med drugimi vztrajno opozarja ameriški filozof Michael Sandel, profesor etike na Harvardu. Začne se tako, da npr. starši otroke motivirajo za branje z denarnimi nagradami. S tem se znanje, ki je bilo včasih cilj sam po sebi, spremeni v sredstvo. (Mimogrede, takšnim neodgovornim staršem bi človek kar privoščil, da jih potomci na starost prodajo kakšnemu raziskovalnemu inštitutu, ki bo na njih opravljal znanstvene raziskave.) Stvar je prišla že tako daleč, da v nekaterih ameriških zaporih za plačilo ponujajo nadstandardno nastanitev. Še malo, pa boš lahko nekomu plačal, da bo namesto tebe odslužil kazen. Skratka, praktično ni več stvari, ki je ne bi bilo mogoče kupiti. Trg, ki je prej veljal za sredstvo, se je spremenil v stvar samo. Odgovor na ponavljajoče se vprašanje je torej jasen: padec berlinskega zidu je vsaj za Zahod pomenil katastrofo, z njim je namreč izgubil moralni kompas. Tistega Zahoda, ki si ga lahko včasih občudoval, danes ni več. To pomeni, da nezadovoljstvo in pesimizem ne bosta izginila, ko se bo Slovenija na različnih lestvicah razvoja povzpela še za nekaj mest. Sicer pa zadnje razkritje Trichejevega teroriziranja Irske tudi najbolj naivnim kaže, da Evropa že dolgo ni več rešitev, ampak ime težave.