Balkanci

Slovenski mediji nihajo med dvema skrajnostma: cvetličnim optimizmom in katastrofičnim pesimizmom. Primer prvega je osrednja tema v sobotnem Dnevniku o tem, kako se sedanja mladina razlikuje od prejšnjih generacij. Uvod pravi: "Danes se mladi na srečna naključja ne zanašajo več. Živijo po načelu 'sem to, kar iz sebe naredim'. Iz sebe in zase pa so pripravljeni narediti veliko." In tako dalje. Dokler ne pridemo do konkretnega primera, pogovora s predstavnico generacije, ki svoje življenjske načrte strne v "ko bova odplačala ta kredit, bova vzela novega, da urediva še okolico hiše". Ahm, ne vidim prave razlike – življenje Slovenca je že nekaj generacij ujeto v tri zaporedne kredite: 1. stanovanje ali hiša, 2. okolica z garažo, 3. vikend. Ko jih odplača, lahko mirno zapre oči in parkira dušo v veliki nepremičnini na nebu. In to je to, pa optimizem novinarjev gor ali dol. Poglejmo še nasprotje, panično negativnost: recimo prispevek o tem, da nas je kriza sestradala tako zelo, da se lačni opotekamo po ulicah. V kolumni Sestradanci sem temu oporekal – če je 90 odstotkov Slovencev lastnikov nepremičnine (344 tisoč fizičnih oseb ima vsaj dve) in ima hiše kar 69 odstotkov prebivalstva, potem ne bodo stradali na cesti, marveč tiho ginevali doma. Revščina pri nas je nevidna in spravljena za lastne zidove, sem trdil. Pozneje sem bral anketo statističnega urada, ki je moje mnenje potrdila: lani je tretjina gospodinjstev živela v stanovanjih, ki jim je puščala streha, so imeli vlažne stene, trhla tla ali okna. Poglejmo še plače: "Tretjina prebivalcev Slovenije se s svojim prihodkom komaj prebije skozi mesec." Torej lahko sklepam, da se nisem zmotil. Ljudje so doma, varčujejo pri hrani, razpad jim že najeda edino, kar imajo, nepremičnino. Predstavljajte si tragedijo, ki je tako živo opisana v Delu: "… ko ni več ogrevanja, ko je izklopljena elektrika in voda ali ko ni prav nobenih pogojev za življenje. In najhuje je, da so v vse te zgodbe vpeti otroci, ki revščino doživljajo kot popolno socialno izključenost. Ne družijo se z vrstniki, niso učno uspešni, opremljeni so s podobami nevrednosti." A v anketi so ljudi spraševali tudi, kaj bi storili, če bi nenadoma dobili 50 tisoč evrov.

Pomislite: v skrajno bedo vam na mizo pade krepak paket bankovcev! Juhej! Bi si privoščili vsaj kruh s pršutom ali tofujem? Lažje zadihali? Ne, najpogostejši odgovor je bil: dodaten denar bi porabil za nepremičnine. Verjetno kot naložbo za stradanje v starosti ali pa kot darilo otrokom, da bodo stradali na svojem. Skratka, optimizem ali pesimizem, oba se pri Slovencih končata pri nepremičnini.

Norost! Boj za teritorij imamo v genih in želja bivati v lastni nepremičnini je normalna. Predvidevam, da je znotraj populacije porazdeljena po normalni distribuciji, torej od skrajnosti, ki bi vsak kovanček vložila v zidak, do onih, ki tega ne bi počeli, pa če bi bankovce kihali. Kulturno programiranje lahko vrh krivulje premika in pri Slovencih je pomaknjen v skrajno grabljenje nepremičnin. Če nimate za kruh in dobite 50 jurjev, pa tečete kupit vikend, je to norost – zapišem še enkrat jasno in glasno, če si že ne upa nihče drug: samouničujoča norost!

Če bi bila omejena na posameznika, ni težav, ampak ker gre za običajno ravnanje v teh krajih, je vzrok za preplah. Družba, v kateri je zidak bog in batina, duhovnost in tolažba, smisel in cilj, se ne more razviti niti v industrijsko, kaj šele v sodobno skupnost.

Pri Nemcih je razmerje med lastniki nepremičnin in najemniki bojda pol : pol, kar bi glede na njihov dolgoletni vpliv pričakoval tudi pri nas. Dobro, socializem sedemdesetih in Titovo podkupovanje ljudstva je napolnilo hranilnike in pozidalo državo, kredite pa je odplačala dobra teta inflacija. Priložnost je bila čudovita in prav, da je ljudje niso zamudili. A vztrajanje pri istem modelu še nekaj desetletij zatem, ko se je iztrošil, je pa vseeno čudno.

Za povrh se dogaja podobno tudi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji, torej ni omejeno zgolj na Slovence.

Spustimo se torej v globine kolektivnega nezavednega …

Na svoji zemlji Faktorjev, ki vplivajo na kult nepremičnin, je v naši zgodovini nedvomno veliko: tlačani, bajtarji in gostači gosto naseljujejo našo literaturo in nas strašijo s prizori preganjanja, metanja na cesto, umiranja v ubožnicah. Potem tuji gospodarji, ki postavljajo pravila. Brez lastne države, zdaj pa kar nenadoma na svojem – Braudel poroča o prvih starogrških mestih, ki jih je odlikoval pohlep po lastni zemlji, nepremičnini, kar so opisovali z isto besedo kot spolno slo, tako močno je bilo.

Poglejte ljudi, ki hitro pridejo do veliko denarja, recimo kriminalce. Zato jih je v teh krajih tako preprosto loviti, saj ob svoji bedni redni plači podivjano kupujejo nepremičnino za nepremičnino, česar seveda ni mogoče skriti.

Ampak, kakšno zvezo pa ima prekomerna strast do posestva s Slovenci in čemu bi ji bili podložni? Naj tvegam in zapišem misli, ki so se mi porodile na Bavarskem. Hodite po deželi in povedo vam, da njihova družina biva v tej hiši že od leta 1400 ali vsaj 1700 in tako dalje. Skratka, izjemno veliko število let. Tudi pri nas najdete kakšno staro hišo, celo vilo ob jezeru ali grad vrh hriba, ampak vam rečejo, da so tu prej živeli neki partijski mogočniki, ki so po drugi svetovni vojni pregnali prejšnje meščane, ki so pregnali neke Nemce ali pa Italijane ali pa Avstrijce ali pa … nacionalizacija … denacionalizacija … se vrti kolo. Skratka, rod in posest nista povezana globoko v davnino.

Zakaj ne? Zato, ker živimo na Balkanu. Torej na mejnem območju civilizacij, kultur, narodov, ver, … kjer je bila glavna folklora vedno pregon sovražnika iz njegove lastnine. Dolg je seznam ljudstev in ideologij, ki se je sem priseljeval – a vsako je sprožilo odseljevanje, ki pa po navadi ni omenjeno. Spomnite se razpada Jugoslavije in hrvaških kolon proti Istri, pozneje srbskih proti Beogradu in tako dalje. Če mislite, da to z nami nima ničesar, pomislite na drugo svetovno vojno, na Nemce, ki izseljujejo Slovence, potem na Italijane, ki bežijo iz Istre, pa kočevske in druge Nemce, ki bežijo iz Slovenije, ter skočite v sedanjost, do izbrisanih, ki so tako za zdaj zadnji balkanski poskus pregona pri nas.

Bavarec lahko nepremičnino loči od strasti, saj razumsko ve, da bo trajala. Balkancu je jasno, da ga bodo ob prvi priložnosti poskušali pregnati in zato se zagrize vanjo brez razuma, lačen in žejen, če je treba, in nikoli mu jih ni dosti – še eno, in še, in še – dajte mi še nepremičnin vpije, zasidrajte me v zemljo, da me zgodovina, ki jo vedno pišejo močnejši, ne odplakne!

Z vsakim prostim trenutkom, konec tedna, med prazniki se zazidava v obstoj na svoji zemlji, obstoj v zgodovini, v spominu. Če so zahodni sosedje že v renesansi ugotovili, da so kulturni dosežki trajnejši od betona, Balkanec iz inata zabija nov temelj v tla in z žuljavimi rokami psuje kulturo, ki jo občuti kot konkurenco svojemu boju. Gospodarji so ga stoletja učili, da ga lahko ohrani le fizično delo, in še vedno jih uboga, zgradil jim je petrove bazilike, kölnske katedrale in schönbrunnske dvorce in v njih niti omenjen ni, zato si hoče zdaj sam prigraditi svoje mesto v zgodovini, pa četudi z garsonjero v bloku.

In če mu bo ostalo kaj denarja, si bo vsakih nekaj let privoščil izlet z avtobusom do teh bazilik, katedral in dvorcev, kar bo pojmoval kot obisk kolegov graditeljev; čutil se bo njim enakega in z njimi povezan v eno ter se pomirjen vrnil domov – češ, njihova dela trajajo, moja bodo tudi – prenavljat kopalnico ali celo dozidat apartma, na katerega bo z neveščo roko napisal Zimmer Frei. Do naslednje vojne, v kateri bo preganjal svojega bližnjega, ki se razlikuje edino po pol strešice na priimku več ali manj, ali pa bo ta preganjal njega.

Meja Balkana je torej tam, kjer nepremičnina ni več družbeno priznan edini smisel življenja Vedno mi je bilo smešno, ko sem slišal politike govoriti, da smo Slovenci strokovnjaki za Balkan. Kot bi pijanec govoril, da je strokovnjak za alkoholizem.