Ameriške lekcije iz religije in politike

Za Ricka Perryja vsi vedo, da ni pretirano bister, toda zato pa ima, kot pravijo, "veliko srce". Kot kaže, se tega zaveda tudi sam: "Bog ne potrebuje popolnih ljudi za izpolnitev njegovih popolnih načrtov." Zdi se, da je najboljše orožje proti krizi, ki ga ponuja, molitev.

Podobno razmišlja tudi Newt Gingrich: "Prepričan sem, da če ne bomo prepričljivo zmagali v tem boju za naravo Amerike, bodo moji vnuki živeli v sekularni ateistični državi, ki jo bodo po možnosti obvladovali radikalni islamisti in v kateri ne bo nihče več vedel, kaj je nekoč pomenilo biti Američan." Se pravi, radikalni islamisti in ateisti spadajo skupaj, pravi Američan je po definiciji kristjan itd.

O Michele Bachmann se tukaj ne splača izgubljati besed, po njenem je ločitev cerkve od države tako in tako mit.

Če kdo misli, da je pri teh vprašanjih Obama kaj bistveno boljši, se mora samo spomniti nekaterih njegovih izjav: "Ko sem klečal pod križem na južni strani Chicaga, sem začutil, da mi je božji duh dal znamenje. Vdal sem se njegovi volji in se posvetil spoznavanju njegove resnice."

Toda religija v ameriški politiki ni imela vedno takšne vloge. Še John F. Kennedy je imel ločitev cerkve od države za nekaj samoumevnega. Prepričanje, da sta religija in politika nerazdružljivo prepleteni, je več kot očitno mnogo poznejšega datuma. Če bo šlo tako naprej, bo mladi Bush nekoč obveljal celo za zmernega politika.

Za evropska ušesa zveni vse to kajpada škandalozno in nezaslišano, sploh prepričanje, da ateisti preprosto ne morejo biti moralni. To pomeni popolno nerazumevanje osnovnih pojmov. Gre za temeljni nesporazum: moralno dejanje pač ni moralno zato, ker bi prejelo neko božjo posvetitev. Če se recimo odločiš, da svojega bližnjega ne boš okradel, ker se na primer bojiš morebitnih sankcij v primeru, da se ti dejanje izjalovi, zaradi tega seveda nisi moralen. Včasih se je temu reklo strahopetnost. Podobno je, če tega ne storiš zaradi strahu pred božjim srdom. V tem primeru si morda dober vernik, nikakor pa ne človek visokih moralnih načel. Šele v primeru, da tega ne storiš preprosto zato, ker to ni prav, se pravi, ker ti bo v nasprotnem primeru padla cena v lastnih očeh, je to moralno dejanje. Bog nima s tem prav nič. Skratka, religija sama po sebi nikogar ne naredi moralnega!

Pri vsej zgodbi je najzanimiveje ravno to, da po večini raziskav število vernikov v ZDA v zadnjih desetletjih vztrajno pada. Seveda bo večina Američanov rekla, da veruje v boga, obiskuje cerkev in moli, toda resnična slika je povsem drugačna. Cerkve so vse bolj prazne, verniki vse starejši, kar pomeni, da se je proces sekularizacije iz Evrope preselil tudi v ZDA. Kar 66 odstotkov Američanov nedvoumno podpira ločitev cerkve od države. Vprašanje zato je, zakaj potem temu ne sledi še politika?

Republikanci očitno računajo, da je njihova volilna baza zelo verna. Dobro, to je nekje še razumljivo. Kaj pa demokrati? Kot kaže, oni računajo na to, da volivci tako in tako nimajo izbire, zato bodo izbrali manjše zlo in samoumevno ne bodo volili še večjih verskih fanatikov. Na podlagi takšnih računov lahko manjšina krščanskih fundamentalistov še naprej usodno določa dnevni red politike. Ali je potem kaj čudno, če Obami še naprej vztrajno pada podpora?

Najbrž se bliža čas, ko bodo Američani morali začeti intenzivneje razmišljati o kaki tretji stranki, kajti v tem trenutku v bistvu sploh nimajo nobene resne izbire.