Ali smo kaj bližje enotnemu evropskemu digitalnemu trgu?

Ali ste že kdaj poskusili kupiti kaj prek nemškega Amazona? Nemčija je, enako kot Slovenija, članica Evropske unije, zato boste lahko na nemškem, italijanskem ali britanskem Amazonu ali kateremkoli drugem evropskem spletnem trgovcu lahko kupovali brez strahu, da vas bodo pred dostavo doletele še kakšne dodatne davčne ali carinske dajatve.

Smo pač enotni evropski trg, mar ne?

Ne, nismo. Geografske ovire Če bi še za silo razumeli, da je nemški kupec na nemškem Amazonu v nekoliko ugodnejšem položaju zaradi tega, ker je "domači", ne morem razumeti, kako si zagovorniki enotnega evropskega trga razlagajo, da preostalih 27 držav članic Evropske unije nima enakih pogojev in stroškov dostave za nakup na nemškem Amazonu. Tega sem pač vzel za primer, tovrstnih primerov mrgoli in vsi spadajo pod kapo tistega, čemur bruseljokrati rečejo "geografske ovire".

Prav to so po njihovem (upravičenem) mnenju vztrajna cokla za vzpostavitev enotnega evropskega digitalnega trga ter enakih možnosti na njem. Zato so se tudi v novi digitalni strategiji jasno opredelili, da bodo tem neenakostim, zaradi katerih evropska čezmejna digitalna maloprodaja ne doživlja želenega in zasluženega razmaha, naredili konec. Na "terenu" pa je še daleč od enotnega trga Realnost je medtem precej drugačna. Poglejmo na primer, koliko znašajo stroški dostave na nemškem Amazonu za nek običajen nakup v vrednosti 30 evrov za različne države članice Evropske unije. Znotraj Nemčije nič evrov. Enako za dostavo v Avstrijo, Belgijo, Luksemburg in Nizozemsko, za preostale države članice pa ni več brezplačno. Še več, cene se lahko precej razlikujejo, za Madžarsko je na primer ceneje kot za Slovenijo. O enotnem evropskem trgu torej na tem primeru težko govorimo. Le kako določajo cene za dostavo? Kaj je potem merilo za stroške dostave? Sosednje države? Ne, ker za Poljsko, Češko in Dansko dostava ni brezplačna. Stare članice, ki so nemške sosede? Ne, tudi za Švico pri našem namišljenem nakupu ni stroška dostave, četudi ni v Evropski uniji. Razdalja? Niti ne, iz Münchna je bližje do Ljubljane kot do Hamburga.

Morda se komu zdi razumljivo, da dostava iz Nemčije v Slovenijo ne more imeti enake cene kot dostava znotraj Nemčije, češ da ni mogoče upravičiti enake cene, če gre za različne stroške, ki jih ima pošiljatelj. Če je to tako, kako potem upravičujemo slovensko avtocestno vinjeto, ki jo enako plačuje nekdo, ki se vsak dan vozi iz službe iz Maribora v Ljubljano, kot nekdo, ki morda enkrat na mesec gre na kakšen izlet, zaradi katerega se zapelje nekaj deset kilometrov po avtocesti. Ali kot nekdo, na primer iz Kočevja ali Dravograda, ki se do avtoceste mora najprej prebiti skozi slalom državnih cest in tovornjakov na njih. Kako daleč sega "domače"? Ali smo torej "domači" in "enotni trg" na ravni celotne Evropske unije ali zgolj na ravni posamezne države članice? V nekaterih državah članicah je poštnina, vsaj za tiste najpogostejše in najlažje pošiljke, ki jih oddamo na pošti, enotna za vse naslove v Evropski uniji, drugod, vključno s Slovenijo, pa je poštnina znotraj lastne države cenejša (pri čemer je treba priznati, da je poštnina za pošiljanje iz Slovenije v tujino še vedno cenejša, kot je v marsikateri evropski državi tista enotna poštnina za Evropsko unijo). Kaj je torej pravičnejše, enotna poštnina znotraj Unije ali različne tarife? Dvorezni meč mobilnega gostovanja Ena od ovir, ki jih Bruselj vidi na poti do enotnega evropskega digitalnega trga, so tudi stroški mobilnega gostovanja. Roaming, po domače. Če se spomnimo, koliko smo pred leti plačevali za uporabo svojega mobilnega telefona v tujini (za osvežitev spomina je danes še vedno dovolj odpraviti se v bližnjo Švico), je Evrotarifa pravi dar iz nebes. Toda Bruselj želi in pričakuje več, med drugim tudi ukinitev plačevanja dohodnih klicev med gostovanjem v drugi državi članici.

Mobilni operaterji s tem niso zadovoljni. Ne prepričajo jih argumenti, da bodo prijaznejše cene mobilnega gostovanja ustvarile veliko več prihodka in posledično ohranile njihove prejemke, veliko se jih pritožuje, da jim je regulacija mobilnega gostovanja odščipnila pomemben vir prihodkov. Zatrjujejo, da bodo v primeru nadaljnjih nižanj izpade morali nadoknaditi z dražitvijo drugih storitev, tudi v domačem (spet smo tam, kaj v kontekstu evropskega enotnega trga pomeni "domačem"?), a jim neizprosen konkurenčni boj za vsakega uporabnika odločnejših korakov zagotovo ne bo dopustil.

Toda tudi Bruselj je nekoliko zmanjšal svoje pritiske in za nekaj časa odložil uresničitev svojih napovedi o ukinitvi stroškov mobilnega gostovanja. Nekdo bo vedno nezadovoljen Bruselj je odločen uveljaviti enotni evropski digitalni trg, a pot do njega ne bo lahka. Spremembe, ki bodo za to nujne, nekaterim ne bodo po godu kljub prednostim, ki jih enotni trg na drugi strani prinaša. Tako kot tudi naše vinjete: nekomu so prinesle tisoč evrov prihranka letno na račun tistih, ki svoje občasne vožnje zdaj plačujejo dražje kot prej (ne načenjam razprave o tem, kaj ta sistem v primerjavi s prejšnjim pomeni za DARS in njegove prihodke).

Nekdo bo sicer vedno nezadovoljen, karkoli se bo že zgodilo, toda enotni evropski digitalni trg je za Bruselj pomemben tudi s političnega vidika, saj s tem dokazujejo svojo učinkovitost ter kohezijo in obstojnost enotnega evropskega prostora. Zato lahko pričakujemo, da se bodo zelo potrudili uresničiti te svoje zamisli.