Mencinger: Kriza v Sloveniji še »zdaleč« ni opešala

Kljub temu da se v naših največjih trgovinskih partnericah (Nemčiji,Franciji …) optimizem krepi, upočasnilo se je tudi padanje potrošnje, prav tako izvoza, pa se v Sloveniji industrijska proizvodnja zelo počasi »pobira«, ugotavlja Ekonomski inštitut ljubljanske pravne fakultete. Pretiranega optimizma v gospodarstvu pa ni čutiti. Čeprav premier Borut Pahor s svojo ministrsko ekipo z optimizmom »pogleduje« v prihodnje leto, pa v gospodarstvu menijo, da bo leto 2010 še zelo, zelo težko. Vse večje težave z likvidnostjo v podjetjih, naraščajoča brezposelnost in izjemna plačilna nedisciplina nikakor ne gredo v prid »oživljanju« slovenske industrijske proizvodnje gospodarske rasti.

Katera težava je po vašem mnenju pri krizi najpomembnejša? Je pa seveda vprašanje, kako na krizo gledamo. Pri krizi je zame najpomembnejša težava zaposlovanje oziroma stopnja brezposelnosti, in to ne glede na to, ali se bo gospodarska rast začela. Brezposelnost bo ostala dolgo časa zelo visoka, že zaradi načina, kako želi vlada reševati krizo. Zdaj se je pokazalo, da je »kenezjanstvo« spet prišlo do izraza in je edini način, da se lahko reši kriza, gre za povečanje povpraševanja. Vendar je slednje iz dveh razlogov zelo vprašljivo: prvič, povečanje povpraševanja povzroči večjo konkurenčnost, skratka še več izdelkov naredimo z manj ljudmi, druga težava pa je, da so države že zelo zadolžene, kar pomeni, da so prezadolžene, da je zadolženost že večja od bruto domačega proizvoda.

In rešitev? Ni je videti na obzorju! Kljub temu bi rekel, da ta javna zadolženost ni poglavitna težava. Večja težava je zasebna zadolženost in to velja za vse vzhodnoevropske države. Leta 2005 je bila neto zadolženost Slovenije nič, konec lanskega leta je bila okoli deset milijard evrov in zdaj počasi stagnira na okoli desetih milijardah. To je treba zmanjšati, ampak to se ne bo zgodilo hitro. Ko govorim o neto zadolženosti, govorim o skupni zadolženosti prebivalstva, gospodarstva in države skupaj. Čeprav nečesa ne gre prezreti: tisto, s čimer se je hvalila prejšnja vlada oziroma pozitivni proračun, to nikakor ni bilo res. Deloma je šlo za prenašanje obveznosti z države, ki je jamčila, kar objektivno pomeni državni dolg. Na drugi strani pa je bil po različnih ocenah proračunski primanjkljaj že lani 1,9 BDP-ja, kar pa je zelo veliko pri lanski gospodarski rasti. Leta od 2005 do 2008 so bila katastrofalna, ampak tega žal nismo videli. Na žalost smo veliko denarja zapravili s kupovanjem vrednostnih papirjev tako doma kot na tujem in zato smo si sposojali veliko denarja. In ko je prišla kriza, so postali ti vrednostni papirji malo vredni, dolg pa je ostal velik. Stanje je slabše, kot je videti navzven.

Kako komentirate dosedanje vladne ukrepe in kaj bi bilo treba še narediti? Najprej je treba priznati, da je naša gospodarska politika precej okrnjena. Ker smo v Evropski in monetarni uniji, domače monetarne politike praktično nimamo.

Pa vendar je vlada, podobno kot vlade drugih držav članic sedemindvajseterice, sprejela »protikrizne« ukrepe. Seveda je! Učinkovit je bil ukrep jamstva za bančne vloge, ki je preprečil, da bi ljudje dvigovali denar z bank, manj uspešen pa je bil ukrep, kjer je država jamčila za posojanje denarja v tujini, vendar tudi temu ni kaj dodati. Zelo neuspešen pa je bil ukrep dajanja posojil gospodarstvu, kjer naj bi jamčila država, to pa zato, ker se je sočasno začela »protitajkunska« demagogija. Treba je namreč vedeti, da je gospodarstvu vseeno, od kod pride denar, saj se konec koncev razlije po celotnem gospodarstvu. Pri nas se je tu zganjala demagogija, čeprav bi tu finančne vlagatelje lahko rešili drugače.

Kako torej? Jaz bi vpeljal zelo radikalno državno skrbništvo nad finančnimi holdingi. Tu vidim težavo, ali bi sploh imeli dovolj državnih nadzornikov. Treba je namreč končno spoznati, da zasebna lastnina ni neomejena. Finančni holdingi pa so posledica certifikatske privatizacije, kjer smo dobili lastnike premoženja, ne pa podjetij. In potem so se ti lastniki premoženja obnašali tako, kot da jim usoda podjetij ni nič mar. Tipičen primer je Mura, kjer se je državni solastnik še »brigal«, zasebni pa prav nič. Lahko smo le nemočno ugotavljali, da je zasebni lastnik še slabši od državnega, za kar smo prej menili, da je nemogoče.