Maria Schneider: tista, ki sta ji Brando in Bertolucci ukradla mladost

Štirinajstega oktobra leta 1972 je filmska kritičarka Pauline Kael za New Yorker zapisala: "Ta datum bi se moral v zgodovino filma zapisati kot pomemben mejnik." Ravnokar si je namreč na newyorškem filmskem festivalu ogledala film Zadnji tango v Parizu: "To je najverjetneje eden od najbolj intenzivnih erotičnih filmov, ki so kadarkoli ugledali luč sveta – mogoče je, da se bo izkazal tudi za najbolj osvobajajočega. Zato je najverjetneje po soočenju s to nepričakovano seksualnostjo in novim realizmom, ki je od igralcev pričakovan, popolnoma naravno, da občinstvo pade v šok."

Film, ki je v začetku sedemdesetih nastal pod režisersko taktirko Barnarda Bertoluccija, se osredotoča na iskrico med zagrenjenim vdovcem srednjih let in naivno francosko mladenko. Ne da bi sploh poznala svoja imena, začneta razmerje, ki temelji zgolj na fizični privlačnosti – eden od najbolj znanih trenutkov je nazoren prikaz surovega seksa, ki vključuje maslo.

Od masla do solz Medtem ko je moškega upodobil eden od takrat najbolj občudovanih igralcev Marlon Brando, je vlogo mladenke prevzelo devetnajstletno in popolnoma neznano dekle Maria Schneider. Pozneje je v enem od intervjujev trdila, da jo je Bertolucci med snemanjem filma zmanipuliral, jo oropal mladosti in počel najrazličnejše neprijetne stvari, zato da bi iz nje izvlekel želeno reakcijo. Leta 2007 se je spominjala, da je Brando tisti, ki se je domislil nasilnega prizora, v katerem je maslo uporabljeno kot lubrikant. "Takrat bi morala poklicati svojega agenta in odvetnika, saj igralca ne moreš prisiliti v nekaj, kar ni v scenariju. Tega se tedaj še nisem zavedala. Marlon mi je rekel le: 'Maria, ne skrbi, saj je samo film.'" Dodala je tudi, da seks v prizoru ni bil resničen – resnične pa so bile njene solze. "Počutila sem se posiljeno; tako po krivdi Marlona kot Bertoluccija." Po snemanju se ji za neprijetnosti Brando ni opravičil, medtem ko je režiser šele po njeni smrti letošnjega februarja priznal svoje obžalovanje nad dejstvom, da je nikdar ni prosil za odpuščanje. Prijateljevanje z Brigitte Bardot

Maria Schneider je bila leta 1952 rojena kot Marie Christine Gélin, hči romunske manekenke in francoskega igralca Daniela Delorma, ki je bi v času njenega rojstva poročen z igralko Danièle Delorme. Zaradi nespoštovanja svojega očeta je v obdobju, ko se je kot najstnica začela pojavljati v filmih, prevzela materin priimek.

Sprva je imela manjše vloge v "manj pomembnih" francoskih filmih. Med drugim je kot statistka delala pri filmu Les Femmes, v katerem je blestela Brigitte Bardot. Ta že uveljavljena filmska lepotica jo je vzela pod svoje okrilje, njen prijatelj Warren Beatty pa jo je priporočil igralski agenciji. Po manjši vlogi v filmu Madly z Alainom Delonom je bila Maria izbrana za vlogo Brandove obsesije v Zadnjem tangu v Parizu.

"Ukinila" Buñuela Čeprav je Brando tisti, ki se je domislil legendarnega prizora, je kot osemindvajset let starejši soigralec ne nek način prevzel vlogo njenega očeta. Ob rojstnem dnevu jo je zasul s cvetlicami, seznanil pa jo je tudi z neprijetnimi platmi, ki jih prinese slava.

Medtem ko sta bila za oskarja nominirana tako Bertlucci kot Brando, je bila ona spregledana. Še več; njena igra sploh ni veljala za pravo igro, saj so vsi domnevali, da je v filmu v resnici predstavljala sebe. "Ljudje so mislili, da sem tudi v resničnem svetu tisto dekle kot na platnu. V resnici sem lik ustvarila in izoblikovala sama!"

Po Zadnjem tangu v Parizu se je mlada igralka predala drogam, postala pa je znana tudi po svojih odkritih biseksualnih nagnjenjih, nepredvidljivosti in nenadnih pobegih s snemanj. V znak protesta nad količino golote je denimo bojkotirala snemanje filma Cet obscur objet du désir, zaradi česar se je režiser Luis Buñuel odločil, da bo za glavno žensko vlogo uporabil kar dve igralki.

Zaton in vnovično vstajenje Zaradi težav z drogo, poskusa samomora in nepredvidljivosti je Maria počasi zatonila, v osemdesetih pa se je v filmih počasi znova začela pojavljati. Vnovični vzpon naj bi bila predvsem zasluga njenega statusa ikone legendarnega Bertoluccijevega filma in ne njenega talenta. Obstajale so tudi izjeme; zablestela je denimo v filmu Jacquesa Rivetta, Merry-Go-Round, v katerem ji je uspelo doseči čarobno kemijo s soigralcem Joejem Dallesandrom.

Kljub mladostniškim težavam je igralki sčasoma uspelo priti nazaj na prave tire. "Imela sem veliko srečo. Čeprav sem zaradi drog izgubila veliko prijateljev, sem spoznala nekoga, ki se mi jih je pomagal odvaditi. Tej osebi pravim moj angel in od takrat naprej sva skupaj. Ne povem, ali je to moški ali ženska. To je moja skrivnost."

Po kratkem in razburkanem življenju je letošnjega februarja Maria Schneider za vedno zatisnila oči zaradi posledic raka. Čeprav se je v svoji karieri pojavila tudi ob Jacku Nicholsonu v Antonionijevem filmu Professione: reporter, leta 1996 pa v drami Jane Eyre, večini ljubiteljem filma najverjetneje še vedno ostaja v spominu kot dekle s skodranimi lasmi v kremnem plaščku z belim krznenim ovratnikom in črnim klobukom s cvetlicami. Ostaja jim v spominu kot Jeanne v filmu Zadnji tango v Parizu.