Kopališki mojster - 3. del

Ob spominih na včerajšnji večer jo je preplavila slaba vest, pa čeprav ne bi bilo treba. Konec koncev se ni z Aleksom zgodilo nič, česar bi se morala sramovati, a kot prijateljici ji je bilo zoprno že to, da mu je všeč. In predvsem, da je on všeč njej. Utišala je zvonec in se poklapano napotila proti kopalnici, ko je telefon spet zazvonil, le da je na ekranu tokrat pisalo Aleks. Tudi njemu se ni oglasila. Po mrzli prhi in močni kavi je počasi začela prihajati k sebi. Vračali so se tudi nočni utrinki, pogledi, ki sta si jih izmenjala z Aleksom, sporočila, kratki, pomenljivi stavki, ki so ji hitreje pognali kri po žilah … A domov je odšla sama. Nekaj ji je govorilo, da mora kljub vsej kemiji ostati previdna, če si ne želi končati s strtim srcem. Okrog njega je bilo vedno toliko lepih žensk, preveč, da bi lahko to mirno sprejela, poleg tega pa je bil najprej všeč Lini. Hudiča, že to, da toliko premišljuje o tem, ni dobro znamenje, to je vedela. “Čao, si klicala?” je vrnila klic Lini. “Ja, a greva?” je bilo pričakovano vprašanje. “Hm, ne vem, mogoče bi rajši …” “Daj, no! Že včeraj nisi šla z mano, a greš lahko danes, prosim? Ti bom povedala, kako je bilo na kavi …” Tanja se je zdrznila. Torej je šel na kavo tudi z Lino, preden se je zvečer pojavil z neko blondinko? “Pridem, ja,” je zinila, preden se je zavedla.

Lina je blebetala do onemoglosti. “ … in ful kul, res, ful je bil tak gentleman, hudo!” “Česa ne poveš,” ji je zamišljeno odgovarjala Tanja, medtem ko sta ga obe iskali s pogledom. A kot začarano ga danes ni bilo videti. Zapiskal je telefon in sporočilo se je glasilo: ‘Bi lahko ponovila včeraj? A.’ Z razbijajočim srcem se je ozrla naokoli in odposlala smeška.

“Oh, a ni lep, poglej ga!” je zaslišala Lino in ga zagledala. Skoraj bi ji izstopile oči, ko je zraven zagledala še prsato blondinko od sinoči, ki ji je ravnokar vtiral kremo za sončenje na ramena. “Ja, je pa ni,” je užaljeno pribila. Nista se še dobro posedli po brisačah, ko je prispel nov Aleksov SMS: ‘Greš v vodo?”. Ni odgovorila. “Ej, a misliš, da je to njegova punca?” je prvič zaslutila prizvok užaljenosti v prijateljičinem glasu. “Ker sploh ne bi bilo nič čudnega, samo omenil bi jo pa lahko. A veš, včeraj po kavi me ni poskusil niti poljubiti, kar je res čudno. Moški se tako ne obnašajo do mene,” je zavihrala z lasmi. “Mogoče, vprašaj ga,” se je Tanja naredila ravnodušno. “Pajade! Grem pozdravit, in če me povabi na pijačo, okej, če pa ne, pa … Poglej tja, tri brisače naprej, a vidiš tistega tipčka v rdeči majici? Kar naprej me gleda, a ni luštkan?” se je zahihitala Lina. Tanja je zavila z očmi in se pokrila čez glavo. Zazdelo se ji je, da sta z Lino kljub prijateljstvu svetlobna leta oddaljeni v mnenjih in videnju sveta, predvsem moških.

Ko se je vrnila, je Lina jezno pihala. “Komaj me je opazil, halo? Mislim, saj je bil prijazen in vse, ampak …” “Te ni povabil na kavo?” je vprašala Tanja. “Ne tako, kot je treba, mislim, sploh ne. Kar naprej se je tista trapasta bjonda metala po njem in … Bilo je grozno, rekel je, naj se kar še kdaj oglasim tod mimo,” je skoraj zajokala. “No, pač … emm, bedak!” je zaključila Tanja. In pogledala na telefon, nobenega novega sporočila. “Ja, to je pa čisto preveč, ne vem, kaj misli, da je,” si je Lina popravljala bikini in se že žareče nasmihala fantu v rdeči majici. Tanja je spet pogledala proti reševalcu, ki je ljubeče objel plavolasko in jo prisrčno poljubil v slovo. “Gotovo je to njegova bejba in mu je zdaj nerodno, ker je šel z mano na kavo, ampak jaz tega ne mislim prenašati, veš,” je bila Lina vedno bolj zadovoljna z novo simpatijo, ki je s svojo brisačo zlezla čisto blizu. “Ja, čudno, res,” je stisnilo Tanjo, tudi njena notranjost je bila polna dvomov. Ni še prišla k sebi, ko je prejela novo sporočilo: ‘Bi šla raje na večerjo? A.’