Skoraj 90 let uspehov in zanimivih zgodb

Atletsko društvo Mass, kot ga poznamo danes, je zraslo na temeljih športnega kluba Hermes leta 1924. Takrat se je skupina zagnanih športnikov odločila, da v Spodnji Šiški v Ljubljani v okviru omenjenega kluba ustanovi lahkoatletsko sekcijo. To je bil sprva delavsko železničarski klub. Avgusta leta 1925 se je atletska sekcija tega kluba preimenovala v Železničarski športni klub Hermes. Sprva je klub deloval na igrišču Vesne – na današnjem letnem telovadišču v Tivoliju. Ta ni bil najbolj primeren za treninge in tekmovanja. Leta 1930 je pokojni inženir Stanko Bloudek, ki je bil velik ljubitelj atletike in eden prvih slovenskih prvakov v metu diska, dosegel, da so okoli nogometnega igrišča v Spodnji Šiški med gorenjsko in kamniško železniško progo postavili 400 metrov dolgo krožno atletsko stezo, ki so jo za treninge in tekmovanja uporabljali tudi kolesarji in motociklisti. Takrat se je velikokrat dogajalo, da so se atleti, kolesarji in motociklisti pogostokrat prerekali, kdo ima prednost. Ob nekem tekmovanju spidvejistov je šlo celo tako daleč, da so se atleti protestno ulegli na stezo in motociklisti niso mogli izpeljati tekmovanja.

Leta 1940 so dokončali in svečano odprli štadion s tribuno za gledalce in leseno ograjo. Atletska steza je bila pokrita s črnimi ogorki. Istega leta se je klub preimenoval v ŽŠK Hermes, ki pa takrat ni bil najbolj močan. Ni imel trenerja in niti opreme. A po izgradnji štadiona se je hitro razvil. Tik pred drugo svetovno vojno je takratni načelnik lahkoatletske sekcije Jože Perovič zbral fante in dekleta iz Šiške ter preostalih predelov Ljubljane in štadion v Šiški je postal edino pravo atletsko središče v Ljubljani, kar je še dandanes. Močna je bila predvsem ženska sekcija, v kateri so bile odlične atletinje, kot so bile Ančka Pribošek, Jelica Vazzaz, Dana Rogelj in Lidija Rupnik. Sekcija je delovala do leta 1943, ko so bila ob italijanski okupaciji ukinjena vsa slovenska društva in organizacije. Po drugi svetovni vojni je društvo kmalu spet nadaljevalo z delom. Na občnem zboru januarja 1948 se je ŽŠK Hermes preimenoval v atletsko sekcijo, ki je delovala v okviru društva Železničar iz Ljubljane. Prvi povojni predsednik društva je postal Gala, nov zagon v klubu pa se je začel leta 1950 s prihodom Janeza Gabrška, ki je postal prvi poklicni trener v društvu. Potem je predsednik postal Mihael Hlade, klub pa je postajal vse bolj znan po uspehih posameznikov in ekip. Leta 1953 se je klub preimenoval v Železničarski atletski klub Ljubljana, ki je deloval v okviru Železničarskega športnega društva Ljubljana, predsednik pa je postal Franc Pribošek ''Šiki'', ki je bil skakalec na smučeh, skakalec v vodo in tudi atlet – skakal je s palico. V klubu je pustil globok pečat, po njegovi smrti so v Šiški od leta 1981 do 2005 vsako leto njemu v čast prirejali ''Šikijev memorial''. V letih od 1958 do 1964 sta blestela Franc Hafner in Slavko Špan, v jugoslovanski članski in mladinski reprezentanci pa je nastopila množica atletov in atletinj. Rok Štros, Janez Kovač, Franc Homan, Rudi Božič, Janez Piligram, Erazem Pungerčič, Jože Puc, Franc Rojko, Igor Penko in Janez Peče so bili nekateri izmed njih. Vse boljše rezultate so atleti in atletinje tega ljubljanskega kluba dosegali tudi na državnih tekmovanjih, tako posamičnih kot ekipnih.

Hafner, Špan in Rojko so nastopali tudi na največjih mednarodnih tekmovanjih. Hafner je bil tudi prvi, ki je nastopil na olimpijskih igrah. V Rimu je leta 1960 zasedel 16. mesto v teku na 3000 metrov z zaprekami. Špan je v isti disciplini tekel na OI štiri leta pozneje v Tokiju in bil 21. Po odhodu Gaberška v pokoj leta 1975 je zagnanost v klubu nekoliko upadla, bolezen pa je iztrgala iz klubskih vrst tedanjega predsednika in trenerja Priboška. Klub – vmes je bil predsednik tudi Primož Heinz -, je preživljal organizacijsko in finančno krizo, kar se je kazalo tudi pri upadu rezultatov atletov in atletinj. Do leta 1977 jih je v klubu ostala le peščica. Tega leta se je po portoroških sklepih klub preimenoval v Atletski klub Ljubljana, predsednik pa je postal Edvard Šega, Slavko Černe pa je kot glavni trener v klubu zaoral ledino v pionirski atletiki. Po nekaj letih trdega dela je klub začel spet dosegati lepe uspehe. V tem času je veljal tihi dogovor med ljubljanskima kluboma, da klub ustanovi atletske selekcije v osnovnih šolah predvsem v šišenski občini. Leta 1980 so ob 60. obletnici štadiona ŽŠD Ljubljana in prazniku občine Šiška atletsko stezo prvič malo obnovili. Ugaske so odstranili in stezo na novo posuli s prevleko za tenis igrišča. Obnovili so tudi notranje in zunanje robnike atletske steze. Leta 1982 je klub dobil tudi nove obnovljene prostore. Štiri leta za tem so štadion temeljito prenovili. Štadion je naposled dobil pravo podobo. Atleti so od tega leta lahko trenirali in tekmovali na pravih osmih stezah prevlečenih z umetno maso, štirih doskočiščih za skoke ter vrhunskimi krogi za mete. Na severu kompleksa so dogradili še pomožni stadion. V letih 1987 in 1988 so dogradili ogrevano dvorano s šestimi stezami prevlečenimi z umetno maso, dvorano za skoke in utežarno. Dvoranski kompleks je bil v zimskem času ogrevan. Leta 1990 sta na evropskem prvenstvu v Splitu klubske barve zastopala Milan Balek in Marjana Lužar.

V času od osamosvojitve Slovenije leta 1991 je klub postal z naskokom najuspešnejši v Sloveniji. Osvojil je kopico zmag na ekipnih prvenstvih Slovenije v vseh starostih kategorijah, mladinci so trikrat nastopili na klubskih mladinskih evropskih prvenstvih in bili leta 2005 v Švici celo drugi. Članice so bile leta 2000 v Luksemburgu pete. Številni posamezniki so nastopali na največjih atletskih tekmovanjih na svetu – svetovnih in evropskih prvenstvih ter olimpijskih igrah. Jerneja Perc, Ksenija Predikaka, Britta Bilač, Evfemija Štorga, Matija Šestak, Matic Osovnikar, Matic Šušteršič, Merlene Ottey - zagotovo najbolj znano ime, ki je kdajkoli zastopalo klubske barve -, Roman Kejžar, Damjan Zlatnar, Marija Šestak, Matija Kranjc, Pia Tajnikar, Urška Beti, Kristina Žumer, Jan Žumer, Snežana Rodić in Tina Šutej so bili tisti, ki so in še v času, ko so (bili) člani tega ljubljanskega kluba, v dresu Slovenije nastopali in še nastopajo na največjih tekmovanjih.

Z zlatimi črkami se je v zgodovino vpisal Osovnikar, ki je bil na EP leta 2006 bronast v teku na 100 metrov, omeniti pa velja še Osovnikarjev zgodovinski finale v isti disciplini na SP leta 2007, kot tudi sedmo mesto Bilačeve v skoku v višino na SP leta 1997, deseti mesti Otteyjeve v teku na 100 metrov na SP leta 2003 in OI 2004 ter deseto mesto Šestaka v teku na 400 metrov na SP 1999. Dosežek, ki je šel v zgodovino in ga lahko postavimo ob bok Osovnikarjevim, je prav gotovo tudi šesto mesto v troskoku Šestakove na OI leta 2008 v Pekingu. Pomemben del zgodovine kluba seže tudi v leto 1997, ko je klub gostil največje atletsko tekmovanje v Sloveniji doslej – evropsko prvenstvo za mladince, na katerem je Britanec Dwain Chambers postavil svetovni mladinski rekord v teku na 100 metrov.

Leta 2000 je bil ustanovljen AD Mass, ki so ga ustanovili zaradi velikih dolgov prejšnjega kluba, ustanovitelji pa so bili Jure Kolenc, Albert Šoba in Darko Zorjan. Od takrat gre klub le še navzgor. V vseh kategorijah atletinje in predvsem atleti AD Mass osvajajo raznorazne naslove in so z naskokom prvi na vseh lestvicah po številu medalj v Sloveniji. Letos je na čelo kluba sedel Dušan Olaj, ki bo skušal AD Mass popeljati še korak dlje. Najbolj črno leto iz zgodovine kluba je zagotovo leto 2005, ko je najprej v tragični prometni nesreči umrla obetavna Tina Levičnik, le nekaj mesecev za tem pa so so v tragični prometni nesreči v Ljubljani življenje izgubili trije atleti, med njimi tudi dva člana AD Mass. Šprinterja Patrik Cvetan in Matic Šušteršič, olimpijec in večkratni udeleženec največjih tekmovanj. Vsakoletni miting v Ljubljani od takrat mineva v spominu nanju. Leta 2009 je klub in celotno slovensko športno javnost šokirala tudi mnogo prezgodnja smrt takrat že nekdanje atletinje Jerneje Perc, ki je največji uspeh dosegla leta 1996, ko je bila bronasta na dvoranskem EP v teku na 60 metrov.