Maja Bogataj Jančič o prihodnosti interneta: Želimo sistem, ki nagrajuje avtorje, ne pa vseh okoli njih

Dr. Maja Bogataj Jančič se je z avtorskim pravom, pravom intelektualne lastnine in internetnim pravom začela ukvarjati med študijem na univerzi Harvard in v času specialističnega študija na univerzi v Torinu. Po vrnitvi v Slovenijo je ustanovila Inštitut za intelektualno lastnino, vodilno raziskovalno in svetovalno institucijo na področju intelektualne lastnine pri nas.

Dober mesec je minil, odkar so švedske oblasti prijele Petra Sundeja, soustanovitelja platforme za brezplačno izmenjavo datotek Pirate Bay. Sunde je sicer drugi od treh soustanoviteljev omenjenega spletnega servisa, ki mora sedeti zaradi obsodbe, da je omogočal kršenje avtorskih pravic na spletu. Dve leti pred njim je to doletelo Gottfrida Svartholma Warga, medtem ko Fredrik Neij za zdaj ostaja na prostosti.

O primeru delovanja spletnega servisa Pirate Bay in vprašanjih proste (ne)dostopnosti avtorskih stvaritev na spletu v prihodnje smo se pogovarjali z Majo Bogataj Jančič, strokovnjakinjo za intelektualno lastnino in internet.

V zadnjem času je aktualen primer Petra Sundeja, ustanovitelja Pirate Baya, ki so ga švedske oblasti prijele, potem ko je bil uvrščen na spisek mednarodno iskanih oseb. Peter Sunde je kot eden izmed ustanoviteljev Pirate Baya vzpostavil omenjeno platformo z namenom opozoriti, da avtorskopravna zakonodaja ne deluje več dobro. Poudariti je želel, da je zasebna raba avtorskih stvaritev v avtorskem pravu od nekdaj dovoljena, v času digitalne tehnologije pa se je to korenito spremenilo, saj lahko šteje, da pretakanje s spleta za zasebne namene ni izvzeto iz pravice reproduciranja in zato ni dovoljeno. Na takšno zakonodajno neravnovesje so se odzvali s tehnologijo, s tehnološko rešitvijo Pirate Bay.

Sundeja ste pred časom srečali tudi sami. Predstavljal je novo storitev … Tako je, skupaj sva bila govorca na konferenci v Evropskem parlamentu, kjer je med drugim predstavljal projekt Flattr.com, spletno skupnost, v katero se lahko včlani vsak za minimalno mesečno naročnino, potem pa lahko uporablja vse spletne vsebine, ki so na omenjeni platformi zakonito dostopne. Vsebine so dostopne zato, ker so jih imetniki in avtorji tja naložili sami, se pravi, da so pravice razčiščene. Uporabnik lahko vplača od dveh evrov do višjih zneskov, kolikor pač želi, na koncu meseca pa se njegova članarina razdeli med tiste vsebine, ki jih je dejansko uporabljal. Skratka, gre za zelo demokratičen sistem in za zakonito rabo avtorskih vsebin.

Sunde me je prepričal kot bister, razmišljujoč mlad mož, nikakor ne kot kratkohlačni kriminalec, ki se želi hecati ali služiti denar.

Ampak Sunde je kršil švedsko zakonodajo. Poslovali so na Švedskem, v okolju, kjer je že z avtorskim zakonom predvidena zaporna kazen za navadno kršitev avtorske pravice. Posledično pa je kazen zapora predvidena tudi za osebe, ki pomagajo pri kršitvi avtorske pravice.

V čem so bistvene razlike med švedsko in slovensko zakonodajo, kar zadeva prosto deljenje avtorskih stvaritev? Bistvena razlika med švedsko in našo zakonodajo je, da je pri nas zaporna kazen predvidena za kaznivo dejanje posega v materialne avtorske pravice, kot jih določa kazenski zakonik, kar pomeni, da morata biti izpolnjena kriterija večje premoženjske škode in da je nedovoljena uporaba storjena v pridobitne namene. To je treba dokazati posameznemu uporabniku. In šele če je ugotovljeno, da posamezen uporabnik stori takšno dejanje, lahko odgovarja tudi "pomočnik", v tem primeru ponudnik tehnologije.

Je v Sloveniji prosto pretakanje programskih (softverskih) vsebin obravnavano enako kot pretakanje medijskih vsebin, recimo filmov in slik? Avtorskopravni zakonik našteva, katera so avtorska dela, in med literarna avtorska dela spadajo tudi računalniški programi. Z avtorskega vidika tako ni nobene razlike med računalniškimi deli in drugimi literarnimi deli, glasbenimi deli in drugimi vsebinami.

Vendar pa so razlike v načinu preganjanja praks oziroma oseb, ki neupravičeno uporabljajo avtorska dela. Tako imenovano softversko piratstvo je najučinkovitejše, ker je tudi najbolj sistematično. Združenje Business Software Alliance (skrajšano BSA; gre za združenje proizvajalcev programske opreme, ki si prizadeva zajeziti nezakonito reproduciranje računalniških programov, op. p.) je v Sloveniji prisotno že dolgo časa, odkar je pri nas prisoten Microsoft. Verjetno je prav ta industrija dosegla, da smo imeli že leta 1995 v kazenski zakonodaji kot kaznivo dejanje določen tudi poseg v materialne avtorske pravice.

Da o absurdu, da je poseg v moralne avtorske pravice kaznivo dejanje, sploh ne govorim. Tega Evropa takrat ni poznala, praviloma imajo to opredeljeno predvsem države, ki so tranzicijske. Kaj to pomeni? Poseg v avtorske pravice, sicer na predlog prizadetega, uradno preganja država in to je zelo koristno za imetnike avtorskih pravic, saj se s tem prevali breme pregona na pleča države.

Zakaj se zdi, da imetniki pravic določeno mero nezakonite rabe dopuščajo? Ko enkrat postaneš uporabnik določenih programov, se tega ne znaš odvaditi, in če želiš poslovati zakonito, moraš slej ko prej kupiti licence. Gre za sindrom stockholmskega ugrabitelja, kar pomeni, da se vanj "zaljubiš". Žal pa se zdi, da se bomo kmalu v prihodnosti obdobja velikega monopolnega ponudnika programske opreme spominjali z nostalgijo; danes se namreč programske vsebine selijo v oblak in vse manj pomembno postaja, kateri operacijski sistem je nameščen na določeni računalniški napravi.

V oblaku je vse še veliko bolj nadzorovano kot na svobodni napravi, kar je osebni računalnik vendarle bil. Na isti osebni računalnik lahko namreč namestimo operacijski sistem, ki ga želimo, naj je to Windows ali Linux. Zato pravim, da se bomo tega obdobja čez čas spominjali kot izredno svobodnega in romantičnega. Danes vse skupaj selimo v oblak, kjer ima lahko nadzor nekdo tretji, predvsem pa je zmeraj več naprav, ki jih uporabljamo, zaklenjenih in za katere ne vemo, kaj se v njih dogaja ter kaj vse počnejo z našimi podatki, če malce podčrtam naš strah.

Jonathan Zittrain, profesor na harvardski pravni šoli, je že pred časom zapisal, da so Applovi proizvodi poroka mode in strahu (izvirno: marriage of fashion and fear, op. p.). Da različne aplikacije postanejo del Applovega sistema oziroma da so vključene v Apple Store, jih mora prej potrditi Apple (pre-approved applications, op. p.). Takšen sistem je zato še veliko manj svoboden, kot je na primer sistem, na katerega naložimo Windows, Linux ali drug operacijski sistem, ki ga želimo.

Omenjate stockholmski sindrom. Bi lahko dejali, da je piratstvo na dolgi rok način konverzije uporabnikov brezplačnih storitev v uporabnike, ki bodo na koncu storitve in aplikacije plačevali? To gotovo drži. Tudi pri drugih storitvah imamo podobne modele. Ko se na primer šolaš na pravni šoli, vsaj v tujini, imaš prost dostop do servisov, kot je pri nas na primer Ius-info. Zakaj? Da se jih naučiš uporabljati in potem brez njih ne moreš več delati, raziskovati. Pregon nelegalne uporabe softvera je stroškovno sicer težko izvedljiv, a gotovo drži, da če si navajen uporabe določenega operacijskega sistema v zasebne namene, ga boš verjetneje uporabljal tudi v komercialne namene.

Pred časom sta se precej omenjala zakonodajna predloga sporazumov PIPA in SOPA, ki naj bi ju sprejeli v ZDA. Po teh naj bi ponudniki internetnih storitev nadzirali promet. Potem je bil tukaj še sporazum ACTA … To je bil mednarodni trgovinski sporazum, izpogajan v tajnosti, ki je imel med drugim določbe, po katerih naj bi si države članice, če poenostavim, med drugim prizadevale tudi za sprejem različnih ukrepov za boljši nadzor nad dogajanjem na internetu. To bi bila lahko pravna podlaga za ukrepe, kot sta jih v ZDA v tistem času še predlagala PIPA in SOPA. Ti bi omogočali, da bi tožnik celo v civilnem sporu lahko zahteval razkritje identitete uporabnika. To bi korenito vplivalo na poslovanje ponudnikov internetnih storitev in posledično na preventivno cenzuriranje vsebin.

Kakšne bi lahko bile najbolj skrajne posledice tega v praksi? Lahko bi se zgodilo, da bi spletne strani javnih izobraževalnih institucij, kjer danes masovno digitalizirajo avtorska dela in nimajo v popolnosti razčiščenih vseh avtorskih pravic, postale zatemnjene. Četudi ponudniki internetnih storitev k temu ne bi bili zakonsko zavezani, pa bi to – praktično in da bi se izognili tožbam – začeli izvajati prostovoljno.

Kaj je bilo najbolj sporno pri sporazumu ACTA? Pogajanja so, podobno kot pri drugih mednarodnih trgovinskih sporazumih, potekala v tajnosti. Trgovinski sporazumi so ponavadi dogovori o izvajanju trgovine med državami. V tem primeru pa so se v sporazumu znašle tudi pravice uporabnikov na digitalnih vsebinah, iz njih pa je bilo mogoče razbrati težnje, da bi to lahko bila pravna podlaga za zahtevke za nadzor nad prometom na internetu in razkrivanje identitete uporabnikov. Po drugi strani imamo pri nas zelo strogo varovano komunikacijsko zasebnost. Le na podlagi sodne odločbe je pri nas mogoče razkriti identiteto uporabnika, nikakor pa se tega ne more narediti v civilnih sporih. Na koncu se je izkazalo, da je evropski zakonodajni sistem, ki sicer velja za bolj netransparentnega, kar zadeva sprejemanje nove zakonodaje, odigral pozitivno vlogo. Zaradi pritiska številnih državljanov si evropski poslanci sporazuma ACTA na koncu niso upali sprejeti.

Se nam v tem trenutku dogajajo nove ACTE? Seveda. Prav zdaj tečejo pogajanja o novem mednarodnem sporazumu, pri čemer nihče ne ve točno, kakšna je njegova vsebina. Ve pa se, da pogajanja potekajo.

Kako je s sistemom nadzora v Franciji, ki velja za državo, naklonjeno industriji avtorskih del? V Franciji imajo sistem treh kršitev, potem pa ti izklopijo dostop do interneta. Francija je znana po močnem varstvu avtorskih pravic, ne le pri internetu, tudi na drugih področjih je sprejela ukrepe, ki ščitijo ustvarjalce in avtorsko industrijo. Študije pa kažejo, da je strošek takšnega sistema višji, kot nastala škoda industriji, če takšnega "preventivnega" sistema ne bi bilo.

Če se dotaknemo še Napsterja, primera proste izmenjave datotek izpred 14 let. Kaj lahko danes rečemo o tem primeru? Primer Napster je pokazal, da svet glasbene industrije obvladuje od pet do sedem velikih založb in da je sistem slab za ustvarjalca. Študije so pokazale, da od 15 dolarjev, kolikor je danes treba odšteti za zgoščenko, ustvarjalec oziroma avtor dobi zelo malo denarja. Vmesni členi, posredniki, producenti, pa so tisti, ki imajo res kaj od tega. Izjema so superzvezdniki. Internet je nedvomno začel ogrožati ta poslovni model.

Kako vi vidite internet? Kot tehnologijo, ki ponuja veliko priložnosti. Avtorji, ki nikoli ne bi mogli podpisati pogodbe z veliko založbo, lahko ustvarijo vsebine z majhnim denarnim vložkom in jih dajo na voljo javnosti. Ponudba je zaradi tega postala mnogo bolj pestra.

Zakaj pred Applom, potem ko je ta predstavil iTunes, nikomur ni uspelo narediti preboja pri plačljivih vsebinah? Internet so videli kot velik kopirni stroj. Nihče ni bil pripravljen objaviti vsebine na internetu, saj je bilo v trenutku vse na seznamu črne ponudbe. Mnoge založbe verjetno danes na obdobje Napsterja, ki je bil centraliziran sistem s strežnikom in ne sistem peer-to-peer (decentraliziran sistem deljenja datotek med uporabniki, op. p.), gledajo z obžalovanjem, saj bi ga lahko obrnile sebi v prid in izkoristile.

Kakšen bi lahko bil danes uspešen zakonit model za dostop do spletnih vsebin? Možnost zakonitega modela, ki deluje, obstaja, to se vidi pri Netflixu, ponudniku videovsebin iz oblaka, ki ima ta trenutek že 50 milijonov uporabnikov. Težava pa je, da so nekateri filmi nastali, še preden je nastala pravica do deljenja vsebin, zato je imetniki pravic niso podelili ali vsaj ne Netflixu.

Težava je tudi v tem, da so avtorske pravice, ki so nastale v času tiska, že zastarele, saj so teritorialne, to pomeni, da veljajo le na določenem območju, za določene države pa velikokrat niso razčiščene. Evropa je nočna mora, saj imamo 28 nacionalnih sistemov avtorskih pravic. V Evropi naj bi težavo teritorialnosti rešilo učinkovito kolektivno upravljanje. Žal za zdaj v tej praksi ni učinkovitih, transparentnih in dobrih modelov poslovanja.

Tehnologija danes omogoča praktično vse. Pravo po drugi strani praktično vse prepoveduje. Tako je, tehnologija danes omogoča vse, pravo pa caplja pri razvoju in zdi se, da je danes praktično vse prepovedano. Če na primer učiteljica skopira pesmi in jih v razredu razdeli učencem, ni težave, saj to omogoča avtorska zakonodaja. Če pa imam elektronsko učilnico, pa tega ne smem narediti, ker se to šteje za dajanje na voljo javnosti. Takšna je realnost. Pravni sistem, ki je tako zelo v razkoraku z družbeno normo in s potrebami v praksi, ima veliko težav.

Kakšna bi torej morala biti pravna ureditev? Fenomen tehnologije, ki vse omogoča, so želeli rešiti z ostrejšimi zakoni in s spreminjanjem norme, s kaznimi, sodnimi pregoni, z izobraževanjem in podobnim. Uvedli so tudi pravno varstvo tehnoloških ključavnic, kjer bi bilo vse zaklenjeno in plačljivo, "hekanje" takšnih ključavnic pa prepovedano in kaznivo. Poslovni model, ki temelji na izključnih avtorskih pravicah, na sistemu, kjer je vse prepovedano, če nimaš dovoljenja, je popolnoma zastarel.

Danes vsi na spletu tekmujejo za pozornost uporabnikov, spletni ponudniki tekmujejo za pozornost, ki jo potem naprej prodajajo oglaševalcem. Avtorsko pravo pa brani načelo tudi če nas najdeš, brez dovoljenja ne smeš uporabljati. Gre torej za popolnoma drugačen koncept.

Koliko se s kršitvami področja avtorskih pravic na spletu ukvarjajo naša sodišča? Koliko primerov pride pred sodnike? Primerov, ki bi se ukvarjali s sodobno tehnologijo, je na naših sodiščih zelo malo. Tudi sicer je sodna praksa zelo skromna. Največ primerov je na področju kolektivnega upravljanja, to je tudi najbolj pereča tema v Sloveniji. S področja digitalnih tehnologij je odmeval primer pisatelja Franja Frančiča, ki je Večeru prodal avtorske pravice za podlistek, družba pa je potem to delo izdala tudi v elektronski obliki. Sodišče je ugotovilo, da brez ustreznega prenosa pravice takšna uporaba ni mogoča.

Kaj je pomembno za prihodnost interneta? Storitve in ponudba vsebin se selijo v oblak. Ponovno se zahteva redefinicija odgovornosti za posege v avtorske pravice s strani ponudnikov internetnih storitev. Na začetku julija sem bila na konferenci največjega inštituta za informacijsko pravo IVIR v Amsterdamu, kjer je bilo predstavljeno, kako se je prihodnost interneta že večkrat določala v preteklosti: kako bi se vse odvilo drugače, če bi pred časom sprejeli zakonodajo, ki bi določala neposredno odgovornost ponudnikov internetnih storitev, kot so zahtevali imetniki avtorskih pravic. Če bi se to zgodilo, najbrž ne bi poznali Googla, Facebooka in podobnih spletnih velikanov.

Kakšne odločitve bo sprejel zakonodajalec za prihodnost? Vedno je treba tehtati med pravicami imetnikov avtorskih pravic in med novimi tehnologijami. Upam, da bomo priča hitremu tehnološkemu razvoju, a obenem tudi sistemu, kjer bodo avtorji, ustvarjalci in ne različni posredniki v tej industriji (!), dobivali pravično nadomestilo za svoje dosežke.