Dimmu Borgir

TIP: Še en orkestralno pompozen izdelek, ki pa ima trdno (black) metal osnovo.

Norvežani Dimmu Borgir so eni najpomembnejših in najpopularnejših predstavnikov sodobnega black metala. Njihova glasba je bila vedno razpeta med čistim, brutalnim kitarskim black metal mesarjenjem in zanimivimi glasbenimi teksturami, ki so segale od prefinjenih, a toliko bolj zloveščih klaviaturističnih polaganj, pa vse do sprevrženih in nadvse bombastičnih operetno klasičnih orkestralnih nažiganj. V drugi polovici devetdesetih so Dimmu Borgir objavili nekaj ključnih albumov, ki so zagotovo beletristika melodičnega black metala. Na kasnejših albumih pa so Dimmu Borgir malce omilili svoj izraz, ki pa je hkrati postal bolj kompleksen in nepredvidljiv. Mnogi so to slogovno spremembo označili kot popolno komercializacijo benda, kar ne drži povsem. Dejstvo pa je, da so Dimmu Borgir postali silno popularni tudi onstran ekstremno metalske scene, še posebej po tem, ko so leta 2003 objavili svoj zadnji pravi studijski album Death Cult Armageddon, ki je bil zelo epsko simfoničen in skoraj progressive raziskujoč. Tistega pravega black metala pa je bilo "zgolj za vzorec" - no, vsaj glede na njihove prejšnje albume.

Njihov najnovejši album In Sorte Diaboli pa je zagotovo daleč najtežje pričakovani black metal album zadnjih let. To pa predvsem zaradi velike radovednosti, ali bodo Dimmu Borgir še bolj "popustili" v smeri simfoničnega predhodnika ter približevanja k bolj klasičnemu in bolj komercialnemu metalu, ali pa bodo ponovno zarili v bolj ekstremne metal vode. No, Dimmu Borgir na tem albumu ne dajejo pravega oziroma zgolj enoplastnega odgovora. Na In Sorte Diaboli so definitivno ponovno v ospredju kitare in predvsem bobni. Basa pa je kar kronično premalo praktično skozi vso ploščo. Definitivno pa je bend ponovno bolj izpostavil svoje (black) metalske osnove in jih mestoma še nadgradil z izkrivljenimi in zanimivimi riffi. Hkrati pa si je ponekod privoščil tudi ortodoksno simfonične orkestracije in naravnost operetne pasaže ter drugod tudi bombastično klaviaturistično udrihanje. Vse to pa se odlično ujema z metalskim mesarjenjem in tulečim ter tudi "normalnim" petjem, kot tudi z njihovimi besedili, ki so "en sam večni boj proti cerkvi".

Definitivno so Dimmu Borgir velemojstri black metal suspenza, ki do potankosti obvladajo kdaj in do kolikšne mere lahko temu žanru dodajajo bolj eksotične in ekstravagantne prvine. V tem pogledu je In Sorte Diaboli naravnost perfektna plošča. Dimmu Borgir z njo ne bodo razočarali svojih starejših fanov. Istočasno pa so si s tem albumom naredili dobro osnovo za še večji prodor na bolj sredinsko metal sceno. Edino, kar manjka tej plošči, je kanček več slogovne inovativnosti ter ustvarjalne drznosti. V takšnem ali drugačnem kontekstu ste praktično vse na tej plošči od Dimmu Borgir že enkrat slišali. Kljub temu pa se Dimmu Borgir (za razliko od kakšnih Tiamat in številnih drugih) na tem albumu niso izgubili v orkestralnih klišejih in tudi njihov pristop do metala je pošten in zdrav. To pa v zadnjem času ni niti tako malo, zato In Sorte Diaboli vsekakor preverite!

Na naslednjo revolucijo v black metalu, katere glavni pretendetni so bili ravno Dimmu Borgir ter Cradle Of Filth, pa bomo morali očitno počakati še lep čas.