Prokadilska nekadilka

Zadnjič sem se odločila, da bom začela kaditi. V dneh, ko bežim pred klimami in nadlegujem vse kadilce okoli sebe, naj me vzamejo s seboj, ko bodo odšli na cigareto, se to zdi najbolj smotrna odločitev. Človek pač mora biti samozadosten (v resnici pa grem vsem kadilcem verjetno že pošteno na živce). A obenem ne morem začeti kaditi kar tako - vsi vedo, da ne kadim in s cigareto bom vzbujala čisto preveč pozornosti, kar bi nekako izničilo namen. Lahko pa seveda na veliko pretiravam, si kupim še ustnik, ne inhaliram in pač naredim celo predstavo iz tega tobačnega rituala. Saj tudi Clinton ni inhaliral in to povsem resno rekel na glas, pa je bil predsednik. Okej, predsednik, ki tudi ni imel ″neprimernih odnosov s tisto žensko″, a vseeno.

Nisem še razložila, zakaj bi sploh začela kaditi. Ne gre le za to, da se mi je kajenje vedno zdelo nekako kul, pa ne le zaradi dima, ki se vali povsod okoli Dona Draperja in ker ima Humphrey Bogart v kotičku ust vedno smotko. Seveda se potencial za kul kajenje razvije šele v odraslih letih; petnajstletniki, ki se pačijo ob vsakem vdihu in sploh ne znajo držati cigarete v rokah, so bili od nekdaj kvečjemu smešni. Na zelo bebav način.

Ne gre niti za to, da bi me spet mikal nikotin, s katerim sem se pred kakšnimi desetimi leti redno zalagala, a le kakšni dve leti. Za razliko od večine tistih kadilcev, ki bi radi opustili svojo razvado, sem sama nanjo mimogrede pozabila med prehladom, ko mi kajenje pač ni prijalo. In to je bilo to. Očitno pač nikoli nisem bila resna kadilka.

Moje flirtanje z mislijo na kajenje ima povsem preprost povod. Če samo stojim na vogalu in na soncu diham neklimatiziran zrak, sem pač čudna. Postavanje na vogalu je sumljivo – razen če kadiš, seveda. Če kadiš, imaš vedno namen. Kadilci se sploh ne zavedajo, kako grozno je, če nimaš namena. Tudi če med postavanjem na vogalu vztrajno tipkam po mobitelu, ne pomaga; še vedno nimam legitimnega izgovora za postavanje. Sončenju pa tako ali tako nihče ne bi verjel, tudi če si s kremo za sončenje pobarvam nos na belo. Sicer pa šefi verjetno ne bi bili preveč navdušeni nad tem, da sončenje izrabljam za domnevno legitimen razlog za postavanje pred pisarno. Khm.

Ker vem, da bi šlo moje kajenje najbolj v nos gospe mami, sem svojo odločitev najprej sporočila njej. Spodobi se. Ker so mame pogosto precej pametne gospe, mi je tudi moja svetovala, naj se raje praskam po tazadnji, če nimam kam z rokami. Sploh ni slab predlog.

Na drugem mestu je izpostavila smrad, ki mi res ni preveč pri srcu. Poznam le eno dekle, ki nikoli ne smrdi po cigaretah (še vedno ne vem, v čem je njena skrivnost), in kar nekaj ljudi, ki jih zavoham že na daleč (tudi kadar ne kadijo). Na avtobusu takoj vem, kdaj sedim zraven kadilca, in dim, ki ga nese v moj obraz, ni ravno na vrhu mojega seznama priljubljenih stvari.

Sem največja prokadilska kadilka, kar jih je. S kadilci imam resne težave samo takrat, ko dim puhajo naravnost vame in ko dejansko pričakujejo, da bom sredi zime zaradi njih sedela zunaj. Nič kaj navdušena ne bi bila niti nad kajenjem v mojem domovanju, saj sem že videla, kaj dolgoletno zakajanje naredi s stenami, zavesami in še marsičim. In ni hujšega, kot mrzel zimski večer, ko z ostrega zraka zunaj stopiš v zakajeno sobo. Dvojni brr.

A mislim, da ni skrbi. Don Draper je fiktiven in le malo ljudi ve, da je Humphrey Bogart umrl zaradi raka na požiralniku po več mesecih hiranja. (Coco Chanel je po drugi strani kot strastna kadilka umrla v 88. letu starosti.) Kadilci se mi bodo še vedno zdeli kul in včasih bom kateremu prižgala cigareto.

Lahko sem tudi ustanoviteljica in predsednica Prokadilskih nekadilcev, sicer pa bom kot profesionalna pasivna kadilka še naprej zalezovala vse kadilce na čik pavzi. Stvari iz druge roke mi nikoli niso bile pretirano všeč, a očitno sem za tiste neoprijemljive pripravljena narediti izjemo.