Nedelja, 10. 4. 2016, 8.31
6 let, 7 mesecev
Panama: dom davčnih pribežnikov in rdečih vragov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,65
1
Obiskovalcu Paname ne more pod nobenim pogojem uiti vozilo, ki morda še najbolj spominja na rdeč božični reklamni tovornjak najbolj znane gazirane pijače na svetu. V resnici je pa zgolj običajno javno prevozno sredstvo. Rdeči vragi (Red devils) na panamskih cestah pritegnejo vsaj toliko pozornosti kot v svetu trenutno finačna razkritja iz Paname.
Skoraj identičen sočasen pojav v dveh deželah 17 tisoč kilometrov narazen
Ni videti, da bi bili prebivalci Paname naperjeni proti ZDA. Vsaj tale grafit ameriškega predsednika Baracka Obame tega ne kaže.
Narava pogosto preseneča. Kako je mogoče, da sta se v dveh tako oddaljenih deželah, v Panami in na Filipinih, ki sta skoraj 17 tisoč kilometrov vsaksebi, med njima je pa širen in poguben Pacifik, pojavili skoraj identični interpretaciji velikih prevoznih sredstev?
Pol zemljine oble narazen in povsem druga kultura narodov … Pojav se zdi za Panamo kar logičen: špansko-indijanski temperament in bližina bogatih ZDA sama po sebi ponujata odgovor na vprašanje, od kod ti kičasti avtobusi.
Živahno velemesto s španskim temperamentom potrebuje tudi javni prevoz
Tudi britanski igralec akcijskih filmov Jason Statham je očitno dovolj vznemiril nekega umetnika, da ga je upodobil na enem od rdečih vragov.
Naj bo država še tako revna, je v njenem glavnem mestu (lahko) živahno. Panama, ki je tudi glavno mesto iste države, je v prejšnjem stoletju doživela skokovito povečanje denarnega pretoka, čemur je sledil prav tako močan kulturni pretok domačinov in priseljencev.
Na koncu ob širjenju mesta to vedno pomeni tudi potrebo po javnem prevozu in v splošnem še vedno dokaj revna dežela, ki je preskočila industrijsko revolucijo, ni imela druge izbire, kot poiskati najcenejšo možnost pri najbližji bogati državi.
Za ZDA je to pomenilo še eno deželo, ki je srkala izdelke, ki so v najbolj demokratični državi na svetu že odslužili svoje poslanstvo.
Menda bolj od tega skoraj ni mogoče porisati avtobusa. Ali pač? Prebivalci Paname trdijo, da so rdeči vragi del njihove kulture javnega prevoza.
Ameriški šolski avtobusi imajo dve življenji. Drugo je v Panami.
Ni treba biti ravno strokovnjak – v vsakem drugem ali tretjem hollywoodskem filmu se prej ali slej pojavi tudi značilen rumen avtobus, namenjen prevozu učencev, dijakov in študentov. In prav ti avtobusi po odsluženju v veliki meri končajo v mestu Panama, kjer ga ustrezno prilagodijo svoji kulturi in šele nato pošljejo na ulice opravljat svoje poslanstvo. Služijo seveda prevozu potnikov, za četrt ameriškega dolarja se potnik prelevi v sardino in sme ob glasnem poslušanju glasbe, katere izvor je prav tako v avtobusu, prečiti mesto. Trušča je dovolj že brez glasbe, menda najbolj moteča pa je vročina, saj nimajo klimatskih naprav, zunanjih 30 stopinj Celzija pa tam ni nobena redkost.
Poslikave, glasna glasba, krom, dodatki in še kaj za popolno poosebljenje kiča
Na rdečih vragih je gneča kot v škatli sardin, klimatizacije pa ni …
Diablo rojo (rdeči vrag) kraljujejo po mestnih ulicah Paname že dobra štiri desetletja, dva pa si nista enaka. Umetniki takšne in drugačne sorte jih okrasijo, kot bi bili poosebljeni grafiti. Beseda kič dobi tam poseben, veliko bolj izrazit pomen. Večina teh avtobusov je bila izdelana v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, skoraj vsem pa je skupno to, da imajo na sebi vse osnovne in mnogo vmesnih barvnih odtenkov. Prištejte še močne troblje, ki pošteno služijo svoje delo in se do konca amortizirajo, pa okrasne (neonske) luči na njih, najbrž pa niste pozabili tudi na omenjeno glasbo, ki prihaja iz njih.
Nekateri so pobarvani kar tako, a večina je polepšana z verskimi ikonami, z obrazi znanih športnikov, glasbenikov, pop ikon, risanih junakov ali (tudi mednarodnih) politikov, z raznimi napisi, kratkimi zgodbami v stripi, pamfleti in tako naprej. Na karoseriji ne manjka tudi kromastih okraskov, od dodanih izpušnih cevi (tudi v obliki dimnikov) in v krom odetih dodatnih žarometov do anten, vzvratnih ogledal in običajnih okraskov kar tako. Povsem v slogu je tudi notranjost, kjer ni neobičajno, če ima voznik nad seboj televizijski sprejemnik.
Voznik avtobusa med kratkim počitkom gleda televizijo. Tudi notranjost je nakičena, kot si je v Evropi skoraj predstavljati ne moremo.
Star šolski avtobus lahko v ZDA kupite že za 5 tisoč dolarjev
Avtobusi, ki jih vidite na fotografijah, so povečini izdelani v podjetjih Blue Bird, Carpenter, Chevrolet, GMC in Thomas, in sicer po precej natančno izdelanih standardih za ta vozila.
V njih se vrtijo dizelski motorji od 5, raje pa od 7 pa do prek 10 litrov prostornine, ena od zahtev pa pravi, da morajo brez težav razviti hitrost 55 milj na uro (89 kilometrov na uro), kar je za mestni prevoz povsem dovolj.
Standard predvideva več velikostnih kategorij in znotraj njih različne variacije glede števila sedežev, kar spodobno ohranjeni iz 70. in 80. let pa so na voljo že za nekaj tisoč dolarjev.
Sedanjost je do rdečih vragov kruta in jih pošilja v zgodovino
Revščini srednje Amerike navkljub pa se tudi v Panamo seli zavest o okoljevarstvu, varnosti in podobnih sodobnih vrednotah, kar praktično pomeni, da se rdeči vragi počasi poslavljajo od dela in življenja v Panami. Počasi jih zamenjuje sodoben sistem velemestnega prevoza in jih pošilja v pokoj. Marsikdo bo nostalgično pogrešal te rdeče hudiče, zagotovo pa ne tudi njihove vožnje brez voznega reda in rednih linij, ozkih sedežev (načrtovanih za otroke in mladostnike), vročine v njih in natrpanosti.
Parkirišče ali vmesna postaja na odpad? Rdeče vrage počasi jemlje vrag.
1