Poskus avtomobilskega monopola

Veteran ameriške državljanske vojne, ki ga je zanimalo strojništvo, je že leta1879, torej celo pred Daimlerjem in Benzom, vložil prijavo za patent štirikolesnega vozila z motorjem na notranje izgorevanje. Zaradi študija prava je opustil njegov razvoj in z različnimi popravki namenoma zavlačeval potrditev patenta, saj je računal, da vozila ne bo mogel tudi zares izdelovati. Leta 1899 je pravice za izkoriščanje patenta prodal tovarni Electric Vehicle Company, ki je pravice do izdelovanja za nadomestilo izdajala drugim tovarnam in imela nekakšen monopol nad proizvodnjo avtomobilov v ZDA.

Zadeve so se zapletle, ko je Henry Ford zavrnil plačilo licence za patent, zaradi česar ga je Selden tožil. Tožbo na nižjem sodišču je dobil Selden. Ford se je pritožil in na osnovi dejstva, da je v svoje avtomobile vgrajeval štiritaktne namesto trivaljnih dvotaktnih motorjev iz Seldonove patentne listine, dobil tožbo. Tožba se je vlekla kar osem let in se zaključila šele dobro leto pred tem, ko bi se Seldnu patent tako ali tako iztekel. Selden je z licencami zaslužil veliko denarja in pozneje ustanovil lastno avtomobilsko tovarno, ki je tovornjake izdelovala vse do tridesetih let preteklega stoletja. Henry Ford je v poskusu, da bi ovrgel Seldnov patent, po predloženih skicah celo izdelal edini primerek Seldnovega avtomobila. Ta je tudi dejansko vozil, vendar zelo slabo. Da bi Seldnu izpodbil patentne pravice, je pozneje avtomobil izdelal tudi po skicah iz patentne listine, ki jo je leta 1860 prejel belgijski izumitelj Étienne Lenoir.