Peklenski krogi

Te dni se je zgodilo. Čeprav sredi poletnih počitnic na ljubljanskih vpadnicah ni niti približno realnega prometa, je nov spektakularni semaforiziran tomačevski krog počepnil. Kolona se je vila daleč proti BTC-ju. Zakaj, ni pomembno. Ali zato, ker niso delali semaforji, ali zato, ker se je zgodila nesreča, ali ker je bil na obisku papež, ni pomembno, pomembno je, da se nova "hi-tech" stvar ni obnesla. In zagotavljanja, da so semaforji tam zaradi večje varnosti, so padla na izpitu. Stoječa kolona na odstavnem pasu avtoceste (se opravičujem – hitre ceste) seveda ne more biti varna.

In tu je razlika glede na semaforizirana krožišča v tujini, kjer je le tem prilagojena celotna infrastruktura in mentaliteta. Razlika je tudi v tem, da so obvestila za razvrščanje vidna že vnaprej, da imajo talne oznake in predvsem da ob velikanski spremembi signalizacije zelo dolgo stoji prometni znak, ki na to spremembo opozarja. Pri nas, kjer so na vse to pozabili, je očitno skopiran le osnovni tuj model, ostalo je narejeno po domače. Klinc, glavno, da so semaforji še malo podražili stvar in da je nekdo v verigi spet zaslužil. Vozniki pa? Ah, kdo bi se oziral na to malenkost.

Družba za avtoceste sicer zagotavlja, da semaforji skrbijo za večji pretok. Ko bo na bližnjem stadionu svetovno nogometno prvenstvo in bo pol milijona avtomobilov rinilo z le enega priključka prek krožišča Tomačevo, bodo to gotovo res. A sicer je v praksi to seveda skregano z vsemi zakoni in smisli krožišč, ki so bila izumljena prav zato, da odpravljajo semaforje in povečujejo pretočnost. Še posebej, ker lahko v enem samem krogu stojimo pri rdeči luči kar trikrat!

In če imajo Darsovci prav in je pretočnost zdaj res večja, je to samo pokazatelj, da je bilo s starim krožiščem nekaj narobe. In to je res! Čeprav bi naj bilo ob postavitvi, pred davnimi leti, tomačevsko krožišče celo nagrajen projekt, je bilo v praksi vsakemu otroku, ki se je pol ure dolgočasil v koloni na zadnjem sedežu razgretega avtomobila, jasno, da krožišču vsaj z vzhodne strani manjka en pas. Menda tega ni bilo mogoče narediti. Čudno, kot pri večini neumnih izgovorov z besedama "ne da", sedaj tam brez težav stojita dva pasova.

Da je bilo s starim Tomačevim nekaj narobe oziroma da je nekaj narobe z logiko krožišč v Sloveniji, je bilo jasno, če smo naredili po cestah le kak kilometer in se nanj pripeljali iz smeri Žal. Tomačevo je bilo "avtocestno" krožišče, brez prehodov za pešce in kolesarskih stez s štirimi priključki, tremi pasovi in precej zajetnim premerom. V teoriji je omogočal vožnjo s hitrostjo prek 120 kilometrov na uro vendar je bila zaradi priključevanja vozil ta seveda omejena. In to za tretjino!

Streljaj stran je krožišče Žale. Veliko manjše, leži sredi mesta, ima prav tako tri pasove, a kar pet priključkov, poleg tega pa še prehode za pešce ter kolesarske steze. Zato bi pričakovali, da bo omejitev hitrosti manjša kot na Tomačevem, a je bila prav obratno višja! Kar 50 kilometrov na uro, kar je za premer tega krožišča na skrajni meji zmogljivosti povprečnih voznikov in avtomobilov. Če temu dodamo še pešce in kolesarje pa … Nekaj tu ne more biti prav!

A taka nevarna nelogičnost je pri nas bolj pravilo kot izjema. V Sloveniji imamo na primer krožišče, ki ima z ene strani omejitev 90, z druge pa 50 kilometrov na uro. Da stvar ni naključje, je nekaj sto metrov stran enako veliko krožišče, ki ima omejitvi 50 in 60, dvesto metrov naprej pa še tretje krožišče enakega premera in namena z omejitvijo 60 kilometrov na uro. Zanimivo! Še posebej, ker tega krožišča s šestdesetimi kilometri na uro ne more prevoziti niti profesionalni dirkač v reli specialki, kaj šele stara mama na poti s tržnice z običajnim avtomobilom.

In taka logika in površnost sta problem in to veliko večji, kot se zdi na prvi pogled. Če namreč v postavitvi prometne signalizacije ni nobenega reda in nobene logike, postajajo stvari kaotične. Vprašanja, zakaj bi se morali vozniki držati pravil, ki butasta vodijo le v en odgovor. To je totalitarizem. In ta pelje le v eno smer ̶ v represivno poneumljanje ljudi in občasne ekscese z radikalnim neupoštevanjem omejitev. In nič od tega ni dobro. Razen morda za državo, ki ima korist od obojega. Predvsem pa, če dobro pomislimo, so nesposobni počasneži in na drugi strani duševno moteni divjaki, tipična slovenska realnost. Realnost, ki ji novo semaforizirano krožišče gotovo ne koristi.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.