Nesrečna smrt avtomobilskega tovarnarja

Marcel Renault, ki se je leta 1872 rodil v Parizu, je prvič resno tekmoval leta 1900, ko je odstopil na dirki Pariz-Toulouse-Pariz. Čez dobro leto je bil trinajsti na dirki Pariz-Bordeaux, v sezoni 1902 pa je po dveh zaporednih odstopih zmagal na dirki Pariz-Dunaj in s tem dosegel največji uspeh svoje kariere. Po 15 urah in 615 miljah (990 km) ga je na Dunaju navdušeno pričakala množica treh milijonov gledalcev. 23. junija 1903 se je odpravil na dirko Pariz-Madrid in še isti dan doživel usodno nesrečo, v kateri sta skupaj z mehanikom Vauthierom umrla. Ker je na dirki prišlo še do ene nesreče s smrtnim izidom, so jo francoske oblasti v Bordeauxu prekinile in prepovedale nadaljnje dirkanje na navadnih cestah. Avtomobilskih dirk med Parizom in ostalimi evropskimi mesti so se sicer leta 1897 domislili francoski avtomobilski proizvajalci, ki so na njih dokazovali trdoživost svojih izdelkov. Že prva dirka med Parizom in Rouenom je doživela izjemen odziv. Francozi so se v začetkih avtomobilizma prav s temi tekmovanji uvrstili med avtomobilske narode, na njih pa so zasloveli tudi znameniti dirkači, kot so bili Emile Levassor, grof De Dion, René Panhard ter Marcel in Louis Renault. Panhard et Levassor, De Dion in Renault so se poleg tega tedaj uvrstili med največje avtomobilske tovarne tistega časa. Renaultova smrt je bila le končni povod za prepoved dirk, ki so si je francoske oblasti že dolgo želele. Dirke so namreč pritegnile milijone radovednežev in med njimi praviloma zahtevale veliko smrtnih žrtev. Organizatorji dirk in avtomobilski konstruktorji predvsem niso bili sposobni držati koraka s hitrim razvojem avtomobilskih motorjev, zaradi katerih so vozniki na dirkah postajali vse hitrejši in avtomobile vse teže obdržali na cestah. Po letu 1904 je cestne avtomobilske dirke prepovedala večina držav in več let je bilo potrebnih, da si je avtomobilski šport spet pridobil zaupanje, ki ga je izgubil v teh prvih »gladiatorskih« letih.